Zakaj nas tako skrbi, kaj si bodo drugi mislili o nas?

Kako se soočiti z mnenjem drugih o nas?

 

Strah pred tem kaj si bodo drugi mislili o nas je na naših tleh, dokaj resen problem skoraj vsakega posameznika. Tako zelo nas skrbi, kako se bo na nas odzivala naša okolica, ob tem pa vedno pozabimo, da je to popolnoma nepomembno.

Vse skupaj izhaja iz dejstva, da se je veliko lažje in veliko bolj enostavno ukvarjati z drugimi, kot pa s samim seboj. Veliko lažje je s prstom kazati na soseda, kot pa sprejeti dejstvo, da odgovornost za svoje življenje nosimo v svojih rokah. Vrtimo se v začaranem krogu, kjer z javnostjo delimo samo svoje uspehe, pohvalimo se ob velikih dosežkih in se očem javnosti skrijemo, ko nam je najbolj hudo.

Ker sem v preteklosti tudi sama delovala na podoben način sem se vprašala zakaj je temu tako. Zelo dobro vem kako je, ko si obremenjen s strahovi in s tem kaj si bodo o tebi misli drugi. Skrivala sem se za lažnim nasmehom in besedami, hkrati pa je v  meni vrelo od vsega balasta, ki se je nabiralo skozi leta. Prepričana sem, da ste se v mojih besedah našli mnogi, saj družba od nas zahteva da smo popolni, da smo izšolani, da imamo dobro službo, smo poročeni z dvema ali termi otroki, zgraditi si moramo lepo hiško z vrtom, si kupiti dober avto in imeti psa, ki se sprehaja po lično urjeni zelenici okoli naše hiše.  Kako lepo se sliši vse to. Krasna fasada, za katero pa se skriva vse kaj drugega kot sreča in veselje. Ni izpolnjenosti, samo sledenje družbenim normam, kaj je nekdo enkrat dosegel. Pehanje za uspehom, prikazovanje le tega, nikoli pa ne pokažemo da nas kaj boli, da smo ranjeni, da smo nekaj ali nekoga izgubili. Ne, to je sramotno. Skrbi nas le, da ne bomo »slabši« od soseda. Skrivamo se za lastnimi maskami, a le redko kdo se vpraša zakaj, zakaj je tako težko priznati da nam je hudo, da smo doživeli poraz, da smo padli?

Jaz sem na svoj zakaj dobila čisto preprost odgovor. Vse skupaj izhaja iz naše vzgoje. Prevzemamo vzorce in norme, ki se prenašajo iz roda v rod in le redko kdo se zave, da poleg dobrih stvari velikokrat od naših skrbnikov prevzamemo tudi tiste, ki nas na naši poti ovirajo. Tako kot mnogi sem tudi jaz prevzela strah pred tem, kaj si bodo o meni misli drugi ljudje, zato sem svoje poraze skrivala dolgo časa. A kmalu sem spoznala, da pravzaprav sploh ni važno, saj se čisto vsak človek sooča s svojimi izzivi. Žal pa te padce večina ljudi skriva, ker so za družbo sramotni, vse ostane za tistimi štirimi stenami in lepo fasado.

Pred mojo okolico sem dolgo časa skrivala obdobje brezposelnosti, propadlo partnerstvo, nerazrešene družinske odnose in še mnoge druge osebne neuspehe. Šele čez določen čas, ko sem se že začela postavljati nazaj, sem lahko sprejela, da družbene norme z mano nimajo nič. Ko sem začela slediti svojim sanjam, pa sem na pot dobila test oz, preizkušnjo, koliko zares verjamem vase in v svoje delo. Vsakič, ko sem imela opraviti z miselnostjo, kaj si bodo o meni misli drugi, sem vedno imela preizkušnjo, koliko zares stojim za tem kar sem, počnem in mislim. Velikokrat sem podlegla, a sem se hitro našla ujeto v lastno zanko. Sama sebi sem bila v breme, ko sem si vzela k srcu strah pred družbenim neodobravanjem. Mnogo simpatičnih situacij mi je pokazalo, da še nisem bila čisto tam, kjer sem mislila da sem.

Najprej sem to radost spoznala pri svojem telesu. Prepričana sem bila, da sem ga vzljubila do konca, sprejela vse njegove pomanjkljivosti in odvečnosti, a pred nekaj časa sem ob slikah čudovitih postavnih manekenk, že razmišljala o tem, kaj še moram pri sebi spremeniti. Razmišljala sem, da bom »natrenirana« ljudem morda bolj všeč, a sem kmalu spoznala, da je to daleč od resnice, saj me ljudje, ki si želijo moje bližine zaradi mene same, sprejemajo točno takšno kot sem. Sprejemajo vse moje pomanjkljivosti, a najprej sem jih morala sprejeti jaz sama. Hkrati pa sem se začela zavedati tudi dejstva, da ljudje ki me ne sprejemajo točno take kot sem, ne sodijo več v moje življenje. Tako zelo preprosto je to, saj je brezpogojno sprejemanje tisto edino pravo, ki nas dela izpolnjene in povezane v pravih in pristnih odnosih.

Dolgo časa sem pred drugimi skrivala tudi svojo strast do dela na sebi, s katerim se ukvarjam že vrsto let. Skoraj nikomur nisem govorila o tem, ker sem se spet bala, da me ljudje nebi sprejeli, bala sem se zavrnitve s strani mojih bližnjih, a se hkrati spet ujela v pogojevanja, prilagajanja in ugajanja. Vedela sem, da je v moji okolici moje početje še vedno tabu in sem ga raje zamolčala. Sedaj pa sem temu končno naredila konec. Jasno in ponosno povem, da se ukvarjam z meditacijami in z ljudmi z veseljem delim svoja spoznanja. Ni me več strah, da bi bila zavrnjena, saj vem da imam sebe. Do tega spoznanja pa sem prišla ravno skozi to delo. V moji okolici pa se kar na enkrat pojavljajo ljudje, ki mislijo in delajo enako,  drugače misleči pa so se odstranili sami, ali pa sem se zavestno od njih umaknila jaz.

Obdobje brezposelnosti je bilo zame precej naporno, saj je bil to velik šok, ker sem bila na tem področju navajena na uspehe. Spet sem se skrila pred okolico, hkrati pa pozabila, da je okoli mene ogromno ljudi, ki so imeli enak status. A v stanju lastnega pomilovanja nisem bila dolgo, saj sem se naučila, da so porazi lahko odskočna deska v boljše življenje in da izgube pravzaprav pomenijo nove priložnosti in nove začetke. Skladno s tem sem se čez dobrih pet mesecev od izgube službe samozaposlila. Prioriteta na kateri delam so meditacije, a taka zgodba se ne razvije čez noč zato sem zavestno odločila, da bom zraven opravljala še storitev pospeševanja prodaje za različne ponudnike, kar mi je bilo dolgo časa v veselje, včasih pa sem naletela na produkte, ki niso bili v skladu z mojimi prepričanji. Takrat v svojem delu nisem uživala in takrat sem se spet želela skriti pred očmi javnosti. Po eni strani sem ponosno povedala kako uživam ob tem delu, po drugi strani pa sem se tega dela včasih sramovala. Predvsem v trenutkih ko sem srečala poznanega človeka, ki je bil »uspešnejši« od mene. Uspešnejši sem dala v narekovaje samo zato, ker je bil mojim očem znan samo njegov uspeh, za svoje padce in poraze pa mi ni nikoli povedal.  Mojim očem je bilo prikrito dejstvo, da je na poti do svojega uspeha dal skozi marsikaj, vendar tudi on v strahu pred mnenjem okolice tega ni delil z njo. V tistem trenutku sem spoznala, kako majhni smo ljudje v odnosu eden do drugega. Srečujemo se z nevoščljivostjo, ljubosumjem in pomanjkanjem lastne vrednosti ter samozavesti, a po drugi strani, bi z odkritim pogovorom lahko rešili marsikatero težavo s katero se soočamo na svoji poti. Lahko bi si izmenjali nasvete in ideje, ter skupaj postali močnejši, a se ob neuspehu raje skrijemo v svoj kot in počakamo da mine. Zato sem se jaz nehala skrivati in od sedaj naprej se ob ljudeh, ki so v svojem življenju že prehodili pot lastnega uspeha počutim vedoželjna. Želim se naučiti njihovih strategij in trikov, ki so jih na to pot pripeljali. Nič več se ne bojim mnenja okolice in družim se z ljudmi, ki so svoje znanje in izkušnje pripravljeni deliti z drugimi, ravno tako kot si tudi jaz želim deliti svoje znanje in izkušnje.

Vsak hodi po svoji poti, naša življenja so polna vzponov in padcev, a če smo jih pripravljeni deliti s svetom, zaradi tega lahko nekdo enkrat ravna drugače in bolje kot je vedel in znal do sedaj. Ponosno povem, da sem imela in še imam mnogo preizkušenj, a vem da vse vodijo v skupen cilj. Želim pokazati, da se tudi padec da obrniti v drugo smer in ga usmeriti v nov začetek, v novo priložnost.

Vsi ljudje, ki smo na Zemlji, smo tukaj z nekim namenom. Tukaj smo zato, da prestanemo svoje preizkušnje, da se spomnimo kaj je naš dušni namen in zakaj smo tukaj. Vse okoliščine odnosi in dogodki, ki nas obdajajo so tukaj zato, da nas učijo. Včasih nas porazijo z namenom, da spoznamo in priznamo svoje zmote.

V vaši zgodbi ste pomembni samo vi in nihče drug. Vsak človek je unikat in prav je tako, pravico ima do svojega lastnega jaza in vsak je tak kot je. Tudi jaz sem taka kot sem, nepopolna, sem človek, ki se sprejema z vsemi svojimi prepričanji in napakami. Sem tista Maja, ki meditira, ki kljub diplomi še vedno dela promocije, Maja ki je še vedno brez otrok in psa na krasnem vrtu ter tista Maja, ki ljudem želi pokazati, da se z močno voljo, vztrajnostjo in vero, da pobrati nazaj ter stopiti novim zmagam naproti.

Vsem tistim, ki v meni vidite navdih polagam na srce, da se obdaste z ljudmi, ki vas podpirajo, ki so z vami na vaši poti navdušeni in ki vas sprejemajo take kot ste. Ostale ljudi pa pustite za seboj, saj jih za svoj razvoj ne potrebujete. Spustite strah, kaj si bodo drugi misli o vas in bodite pozorni samo na svoje lastno mnenje o sebi. Saj tako kot boste sami misli o vas, to bo o vas tudi mislila okolica. Vse se začne in konča z našo lastno energijo, kot bumerang, kar damo v okolico se k nam tudi vrne.

 

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃