Cona Udobja

 

V coni udobja se lahko nezavedno znajdemo zelo hitro. Pri tem gre za stanje, ko ne delujemo v smeri sprememb, čeprav se globoko v sebi zavedamo, da so potrebne, če ne že celo nujne. Nekaj nas opozarja na premik, saj nas ta situacija ne osrečuje ali izpolnjuje. Znašli smo se v stanju, ko nam je za silo udobno, a zaradi strahov ega ostajamo v obstoječih situacijah, stanjih, odnosih ali delovanjih. Strahovi so v danem trenutku močnejši, kot pa želja po delovanju in po spremembi.

Cona udobja predstavlja neko varnost in neko rutino na katero se zelo hitro navadimo, vendar pa nam hkrati ne omogoča razvoja in osebne rasti. Na nek način spimo in se ne razvijamo. Nič ni novega, samo ene in iste stvari, ki ne prinašajo nobenega napredka, predvsem pa ne izpolnjenosti in veselja. Osebnostno lahko rastemo samo kadar v svoje življenje vnašamo spremembe, to pomeni ko smo pripravljeni stopiti čez rob, čez območje navade in udobnosti, pravzaprav čez območje poznanega. Lahko bi rekla tudi na območje, kjer je potrebna akcija in drugačno delovanje kot smo ga vajeni.

Če ne zmoremo stopiti iz cone udobja sami, se zelo hitro lahko zgodi, da nas ven pospremi kar življenje samo. Nekaj časa nas opozarja na blag način in če nismo dovzetni, da bi opozorila slišali, ali jih celo namenoma preslišimo, se zgodijo brce iz cone udobja v nekoliko bolj grobi obliki. Gre lahko za različne izgube, bolezni, ali kaj podobnega, kar nam na prvi pogled ni všeč oz. nas močno prizadene. Seveda pa je zadaj skrita močna lekcija in na koncu se vedno izkaže, da je bila izguba za nas dobra in nujna.

Tudi sama sem bila do lanskega aprila zelo zakopana v močno cono udobja. Dobivala sem opozorila, da mi takratni partnerski odnos in služba na dolgi rok, v stanju kakršna sta bila ne prinašata ničesar dobrega. Vedela sem, da moram nekaj spremeniti, vendar nisem ukrepala, dokler nisem obojega izgubila. Partnerstvo se je končalo s prevaro, v službi pa sem dobila odpoved. Bila je budilka, a ta močna budilka me je resnično zdramila. Šele takrat, ko je bilo zelo pozno in ko sem bila v to praktično prisiljena, sem prevzela odgovornost, priznala poraz in se lotila dela. Sprejela sem dejstvo, da imam moč delovanja v svojih rokah, zato sem se lotila raziskovanja sebe na globljem nivoju. Čez čas sem šele spoznala, da je bila osebna krizna zame nujna, saj sem si s preteklim načinom delovanja samo škodovala.

Stopiti iz cone udobja je seveda zahtevno in večina ljudi ga ne zmore narediti, zato se hitro lahko ujamemo v zanko pritoževanja in vlogo žrtve. Za težave so običajno krivi drugi ljudje ali okolica, hkrati pa ni zavedanja, da je moč spremembe samo v nas samih. Kot že rečeno, največkrat se zgodi, da smo v delovanje prisiljeni. Seveda pa je odvisno od nas, ali bomo tudi po močnih lekcijah dojeli bistvo in delovali v smeri sprememb ali ne.

Dragi bralci polagam vam na srce, prevzemite odgovornost zase in za svoje življenje v svoje roke in se izkopljite iz cone udobja še preden boste iz nje porinjeni na silo. Iz lastne izkušnje vam lahko povem, da dlje ko boste čakali, težja je sanacija.

 

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃