Shujšala sem zaradi spremembe v glavi

 

Tudi jaz sem ena izmed mladih žensk, ki večino svojega časa na tej prelepi zemljici ni bila zadovoljna s svojim telesom. Moja odvečna teža me je spremljala praktično že od malega, zato tudi na osnovno šolo nimam tistih čisto lepih spominov. Vedno sem se bala testov pri telovadbi, ker sem vedela, da bodo spet namerili preveliko število kilogramov in preveč podkožnega maščevja. Tudi pri teku in ostalih aktivnostih se nikoli nisem preveč dobro odrezala. S strani vrstnikov sem bila mnogokrat deležna zbadanj in opravljivk na račun svojega telesa, zato sem vsako leto bolj verjela v to, da nisem lepa. Imela sem omejen krog prijateljev in vedno sem imela občutek, da nikamor ne spadam. Moj videz je močno vplival na mojo samozavest in moj odnos z mojimi vrstniki, seveda žal v negativnem smislu.

Proti koncu osnovne šole se je moje stanje nekoliko izboljšalo, ko sem prvič že nekoliko shujšala, vendar pa še vedno nisem bila samozavestna ali v celoti zadovoljna s svojim telesom. Počutila sem se nezaželeno, neprivlačno in še vedno me je skrbelo, kaj si bodo o meni mislili drugi. Opazovala sem druga dekleta, ki so bila videti privlačna, suha in samozavestna in v moji glavi ves čas hrepenela po tem, da bi jim bila podobna. Verjela sem, da me bodo ljudje sprejeli le, če bom imela izklesano telo. 

Skozi moje odraščanje so se mi menjavala obdobja z več in obdobja z manj kilogrami, nikoli pa nisem bila zares zadovoljna. Skrivala sem svoj trebušček in če je bilo le mogoče sem se oblačila v oblačila, kjer sem lahko skrila vse, kar je bilo odvečnega. Svoje telo sem skrivala, hrepenela po drugačnem, nikoli pa nisem zbrala dovolj poguma, da bi se lotila temeljite spremembe. Tako je bilo vse do lani, ko sem se začela v svojem telesu počutiti tako slabo, da enostavno nisem več mogla tako naprej.

Odločila sem se za spremembo življenjskega sloga, vendar pa vseeno nisem šla v skrajnosti. Prilagodila sem prehrano, pri kateri bolj pazim na sestavo obrokov, zmanjšala sem uživanje določenih živil, predvsem pa sem začela meditirati. Meditacija pa mi je prinesla spremembo v glavi. Postopoma sem začela sprejemati svoje telo tako kot je in tako so kilogrami kar sami od sebe začeli kopneti. Ko sem čistila nesnago na energijskem in čustvenem nivoju, so se počasi začeli čistiti tudi kilogrami. V 10 mesecih sem jih tako naštela 16 manj, sedaj pa mi to težo lepo uspeva ohranjati.

Poleg tega da sem sprejela svoje telo, sem tudi začela uživati v hrani. Nehala sem se obremenjevati s kalorijami in kadar sem si privoščila čokoladno torto ali kaj drugega kar bi lahko uvrstili v kategorijo “ne zdravo,” sem v tem neznansko uživala. Tisti trenutek sem se vedno počutila dobro in nikoli ob tem nisem imela slabe vesti, katera običajno nalaga kilograme.

Skozi globoko osebno raziskovanje sem prišla do spoznanj, da je tudi debelost povezana z našimi notranjimi prepričanji. Debelost na splošno pomeni neke vrste samozavračanje, kar se je seveda meni dogajalo skozi vse obdobje odraščanja. Niti najmanj nisem imela rada svojega telesa, usmerjena sem bila na debelost, zato je tudi bilo tako, četudi sem se vmes večkrat trudila shujšati.

Moja hiba je bil dolgo časa tudi moj trebušček, razlog zanj pa je bil občutek pomanjkanja čustvene pripadnosti in ljubezni oz. neka podzavestno nakupičena jeza zaradi tega občutka. Iz podobnega občutka jeze nastane tudi celulit. Ne nazadnje pa sem ves čas tudi verjela sebi in drugim, da sem debela. Tako sem se vrtela v začaranem krogu odvečnih kilogramov iz katerega vse do lani nisem znala izstopiti.

Intenzivna meditacija, mi je dala popolnoma nov pogled na mene samo in tako sem začela pri osnovah. Pri sprejemanju sebe točno take kot sem, z vsemi svojimi »pomanjkljivostmi,« za katere sedaj lahko rečem, da sploh niso pomanjkljivosti ampak gola dejstva, ki me učijo in mi omogočajo stopiti korak naprej.

Postala sem bolj navzoča in lahko bi rekla, da sem se tudi jesti naučila zavestno. Slednji nasvet želim deliti tudi z vami. Kadar se ustvari potreba po neki hrani, ki je po njeni naravni izrazito škodljiva, se je ob tem dobro vprašati, kaj na čustveni ravni z njo želimo nadomestiti. Za primer lahko navedem, da sem jaz v preteklem propadlem razmerju s hrano poskušala ugajati in se prilagajati. Sprejela sem način prehranjevanja, ki mi prej ni bil blizu in mi je na dolgi rok škodoval, ker sem si na podzavestni ravni želela partnerjeve pozornosti. V želji po sprejetosti in pozornosti sem delovala tako kot on, kar pa se seveda ni obneslo, ne v mojih in ne v njegovih očeh.

Zato dragi moji bralci, prehranjujte se zavestno. Jejte zato da živite in ne obratno. Živeti, zato da bi jedli je zmotno, naporno in nas na dolgi rok samo močno obremeni in onesreči.

Pa dober in zdrav tek vam želim. 😃

 

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃