Pa sem šla . . .

 

Trenutno moji dnevi minevajo zelo hitro in intenzivno, saj sem v torek sedla na letalo in poletela proti Londonu, kamor sem se trenutno preselila. Za koliko časa ne vem, vem pa, da sem tukaj z namenom. Kako to vem!? Preprosto – ker so stvari in realizacija vseh dogodkov tekli sami od sebe. Kljub vsem mojih strahovom in čustvenim pretresom, ki jih nisem še čisto v celoti prešla, se vse odvija v mojo korist. Vse poteka gladko, saj jaz na vse stvari gledam z močnim zaupanjem. Prepustila sem se toku dogodkov, a kljub temu je pri meni prisotnih še ogromno čustev vezanih na ljudi, ki jih imam rada.

Sedela sem na avtobusu, ki me je odpeljal z letališča proti središču Londona, kamor sem bila namenjena. Dež je padal kakor je mogel, jaz pa sem stremela v kaplje in razmočeno pokrajino, ki se je razprostirala na obeh straneh avtoceste, po kateri smo se vozili. Podobno razmočeno sem se počutila tudi sama.

Razmišljala sem o zadnjih dnevih pred odhodom, ki so bili precej naporni. Najprej sem se poslovila od sestrine družine z mojima čudovitima nečakinjama na čelu, naslednji dan pa še od ostalih domačih. Jokali smo. Eni bolj, drugi manj. Jaz pa sem si veliko dozo joka privoščila še na letalu. Zvilo me je, ko sem pomislila, da mojih ne bom mogla dnevno ali pa vsaj tedensko objeti. . . Zelo zvilo. . . Jokala sem kot dež in opazovala sem vso to žalost, ki pa je seveda posledica navezanosti o kateri sem že pisala.

Dobila sem nalogo, da jo spustim, najbrž enkrat za vselej in v misli se mi je prikradla misel, ki mi jo je kak teden nazaj predala prijateljica: “Izgubimo lahko samo stvari, na katere smo navezani.”  Torej se je na vseh področjih te navezanosti potrebno otresti. . .

Pa sem se jo? Ne vem še, vem pa to, da sem cel polet meditirala. Intenzivna meditacija me je umirila, da sem lahko obrnila ploščo. Da se nisem utopila v lastnih solzah, ampak sem začela iskati radosti življenja, ki mi jih nova izkušnja prinaša. Verjetno bom potrebovala še nekaj meditacije in pisanja, da vse to spustim v celoti, a vem, da mi bo uspelo.

To ne pomeni, da svojih ne bom imela več rada, ampak le to, da vsaka taka selitev, ali kaj podobnega, v meni, ne bo več puščala toliko žalosti in bolečine. Odločila sem se za radost in moja naloga je izkoristiti prednosti in radosti, ki so mi na voljo v tem trenutku in v tem velikem mestu. Dobila sem priložnost za novo izkušnjo in z optimizmom ji zrem naproti.
Zatorej Anglija, kaj imaš zame?  Poslana sem bila sem, sledila sem klicu in sedaj sledim dogodkom naprej.

Hvaležna pa sem za neizmerno podporo iz nebes, ki jo čutim iz dneva v dan bolj. Vse skupaj pa se vedno bolj odraža tudi v mojem življenju. . . Kot sem omenila že mnogokrat, ko je najbolj hudo, me meditacija, vonji eteričnih olj in pisanje vedno spravijo nazaj. Predana sem temu in vedno bolj sem predana toku življenja ter sebi. Zaupam, da je tako prav in pomirjena sem s svojo odločitvijo, kljub temu, da mi je v tem trenutku še nekoliko težko. A to je le izkušnja, stopnica, ki jo enostavno moram prehoditi, četudi v tem trenutku še ne vem čisto točno zakaj. . .

Radaaa vaas imaaam in lep pozdrav do naslednjič. 😃