Danes mineva peto leto, odkar sem šla tudi jaz prvič v čisto pravo službo. To se je zgodilo zelo kmalu po zagovoru moje diplomske naloge, saj sem v tistem obdobju napela vse sile in iskanju zaposlitve posvetila ves svoj čas in vso svojo pozornost.
Spominjam se, da sem z iskanjem službe začela že pred zagovorom diplome, praktično takoj, ko sem jo oddala v končne potrditve mentorjem in ko je bilo samo še vprašanje časa, kdaj pride pravi trenutek za njen zagovor. Takrat s študijem nisem bila več zaposlena, zato sem ta čas hotela izkoristi sebi v korist.
Kupila sem knjigo, v kateri je bilo natančno opisano, kako se aktivno in uspešno išče zaposlitev. Knjiga je zajela vse teme o tem, kako se obnaša na razgovorih, kakšna so možna vprašanja in podobne stvari, ki sodijo zraven. Zame je bila kot nekakšna biblija, ki je bila podčrtana, popisana in označena z mojimi zapiski skoraj do zadnjega kotička. Ustvarila sem mapo iskanja zaposlitve, v kateri sem shranila kopije življenjepisa in portfolia delovnih izkušenj ter jih raznašala po podjetjih, ki so bila zame takrat potencialna. Na zaposlitvenih portalih sem spremljala oglase za delo in se prijavila na vsakega, ki je bil v moji smeri in sem vsaj delno, če že nisem čisto v celoti ustrezala razpisanim pogojem. Spremno pismo sem za vsako delovno mesto pripravila posebej in sem se mu res posvetila, saj le to daje zgled in vtis, da si zares želimo delati v nekem podjetju. Iskanje službe je bilo takrat zame služba.
Prijavila pa sem se tudi na enega izmed oglasov, ki ga je razpisala neka agencija za zaposlovanje. V razpisu ni bilo navedeno, za katero podjetje gre, le delo samo me je pritegnilo. Prijavo sem oddala kak teden pred zagovorom diplome, a ker me je oglas res privlačil, sem jih naslednji dan po zagovoru poklicala, če lahko prijavo pošljem še enkrat, saj sem v vmesnem času uspešno zaključila študij.
Sprejeli so moj predlog in mi dali možnost za razgovor. Tako sem svoje dokumente kar osebno odnesla tja. Razgovor je opravljala zelo prijetna gospa, in ko mi je povedala, za katero podjetje, je delovno mesto razpisano, so se mi kar zasvetile oči, saj je podjetje v slovenskem kmetijskem prostoru zelo spoštovano. (Ne vem, če ste zasledili, ampak moja uradna izobrazba je univerzitetna diplomirana inženirka agronomije).
Razgovor je potekal gladko in tekoče, ni me bilo strah, saj sem se na razgovor zelo dobro pripravila. Spomnim se, da me je gospa vprašala, kje se vidim čez 5 ali 10 let. Brez obotavljanja sem ji povedala, da si želim imeti trgovinico z darili in podobnimi rečmi. Gospa je, kljub temu da se moja želja v prihodnosti ni čisto skladala s potrebami delovnega mesta, v meni videla potencial, saj sem v tistem trenutku želela delati nekaj s področja oskrbe rastlin za vrtičkarje. Nad tem delom sem bila zelo navdušena, saj sem kot študentka nekaj let zapored opravljala promocije in pospeševanje prodaje za eno izmed podjetij, ki je tovrstne izdelke ponujalo.
Ustrezala sem razpisanim pogojem in tako se je nadaljeval izbor najbolj primernih kandidatov. Šla sem na prvi razgovor, kjer so mi povedali, za katero delovno mesto se jim, na moje dosedanje izkušnje, zdim najbolj primerna. Izbrali so delovno mesto s področja oskrbe rastlin. Meni pa so se ob tem seveda še bolj zasvetile oči, saj sem domačim in prijateljem ves čas govorila, da si po končanem študiju želim delati nekaj z gnojili in zemljami. Ko sem prišla domov, sem prisotnim poslala zahvalno pismo, ter jih lepo pozdravila v pričakovanju njihovega pozitivnega odgovora. Doma pa sem ves čas razmišljala le o tem, kaj bi lahko k delovnemu mestu prispevala jaz in kako bi lahko predstavila ter realizirala tudi svoje ideje. Ves čas sem bila pozitivno naravnana v odnosu do te morebitne zaposlitve, a kljub temu nisem prenehala z iskanjem nadaljnjih priložnosti.
Čakala sem sem na odgovor, ki pa ga kar ni in ni bilo. Vsakič, ko sem poklicala na podjetje, so odločitev še za nekaj časa prestavili. Nekega dne pa so mi sporočili, da me želijo še enkrat videti na razgovoru. Ne spomnim se točno, kateri dan je bil, zdi se mi, da ponedeljek ali torek, povedali so mi le, da končno odločitev izvem v petek, in če bom sprejeta na delovno mesto, to pomeni, da naslednji ponedeljek začnem z uvajanjem. In res se je tako tudi zgodilo. V petek sem dobila klic, ki me je neznansko navdušil. Sprejeli so me in v ponedeljek sem začela z uvajanjem. To je bilo nekje konec julija leta 2012. Prvega avgusta pa sem tam začela s prvim rednim delovnim razmerjem, ki je bilo takrat za nedoločen čas.
To je bil zame popoln uspeh, a hkrati sem vedela, da sem za to službo naredila vse, kar je bilo takrat v moji moči. Nisem še čisto dobro vedela, kako deluje moč misli in vse te podobne stvari, s katerimi se bolj intenzivno ukvarjam sedaj, a bila sem predana želji in cilju. Vedela sem, da želim dobiti zaposlitev, zato sem brez premisleka storila vse, kar mi je v danem trenutku padlo na pamet. Na koncu se mi je vse skupaj obrestovalo, saj sem že tri mesece po diplomi dobila zaposlitev, v kateri sem neizmerno uživala. Delala sem na področju, kjer sem želela in bila pri tem zelo kreativna. Produkti, ki smo jih takrat ustvarjali z mojo pomočjo, so še vedno vidni na policah in na voljo ljudem. Vsakič, ko v kakšnem trgovskem centru vidim, katerega izmed njih mi zaigra srce. Tako lepi so spomini na mojo prvo pravo zaposlitev.
No, pa naj se nekoliko vrnem še nazaj na vprašanje, kje se vidim čez pet ali deset let. Kot ste že prebrali, sem gospe takrat odgovorila, da v lastni trgovini. Torej sem se že po končanem študiju videla na samostojni poti, čeprav nisem imela dosti pojma o podjetništvu ali o čem podobnem. Sedaj je prvih 5 let mimo in ne boste verjeli, jaz sem na samostojni poti. Nisem ravno v svoji trgovini, imam pa zato izdano svojo prvo knjigo z naslovom IZGUBILA SEM TEBE, A NAŠLA SEM SEBE in vem, da je pisana beseda del tega, s čimer se želim preživljati. Sedaj vse svoje sile in čas vlagam v to. Priskrbela sem si orodja, knjige in učitelje, ki mi pri uresničevanju tega cilja pomagajo. Pa ne boste verjeli, na tej poti zelo uživam. Vsak dan se bolj čutim povezano s svojimi besedami, tako kot sem se takrat z rastlinami in produkti za njihovo oskrbo. Danes imam svoj produkt in neizmerno dober je občutek, ko ti ga uspe narediti. Spomnim se občutka, ko smo na trg postavili prvo gnojilo, ki je bilo plod mojega dela, počutila sem se odlično, a ko sem v roke prijela svojo knjigo, je bil ta občutek pomnožen, na tisočero potenco. Četudi si trenutno za zagotovitev finančne varnosti še pomagam z varstvom otrok in pospeševanjem prodaje, vem, da sem na pravi poti. Ta vera in navdušenje mi pomagata delovati naprej in se ne predati, kadar pridejo težki trenutki in lekcije, ki so z njimi povezane. Če sem prišla do sem, vem, da lahko grem tudi naprej.
Dragi moji bralci, toplo vam polagam na srce, da če si nekaj želite doseči ali spremeniti, bodite za to pripravljeni tudi narediti vse, kar je potrebno, da se uresničitev zgodi. Ne ostajajte v vlogi nemočne žrtve, saj je vse le vaša izbira. Vse niti so v vaših rokah, in če si nekaj res želimo ter posledično tudi delujemo v tej smeri, se sredstva, orodja in tudi denar pojavijo ob pravem času na pravem mestu. Nikoli, prav nikoli ne krivite drugih, še posebej ne svetovalcev na zavodu za zaposlovanje, ali pa celo države, da nimate zaposlitve ali dela. Vedeti morate, da je brezposelnost lastna izbira in to stanje je vedno mogoče spremeniti, seveda z lastnim delovanjem in vztrajnostjo. Morda se sliši neusmiljeno, ampak nihče ne more iskati službe namesto vas in nihče ne more namesto vas predelati omejujočih vzorcev, ki vas večinoma ovirajo pri tem, da službe ne dobite. Če se trudite, pa vseeno nimate uspeha, se ozrite okoli in nekaj spremenite. Morda pa je tudi pri vas čas za samostojno pot, ali pa se le pri sebi že končno odločite, kaj je tisto, kar bi iz srca radi počeli. Naj vam bo moja zgodba v navdih in naj vam da nov zagon in motivacijo. Naj bo vaša pot vedno polna novih spoznanj, pa naj bo to podjetniška ali pa zaposlitvena.
Srečno.
Radaaa vaas imaaam in lep pozdrav do naslednjič. ?