Brat me je izbral za botro, ob prejetju zakramenta svete birme. Malo sem se na dogodek morala tudi pripraviti in seveda je bila izbira primerne obleke ena izmed prijetnih obveznosti. Razmišljala sem o tem, kaj bi oblekla in si rekla, da je v moji omari še neka obleka, ki bi lahko bila primerna. S to mislijo sem se čisto sprijaznila, vse do popoldneva, ko sem na sliki videla znanko, ki je bila oblečena v čudovito obleko, ki si jo je priskrbela za posebno priložnost.
V tistem trenutku sem ozavestila resnično željo, da si tudi sama želim novo obleko za priložnost, kot je bratova birma. Potem pa me takoj prešinila misel, da naj denar raje prihranim za druge stvari, ki so bile “bolj nujne” od nove obleke. Ob tej misli sem postala žalostna, zato sem se lotila pisanja in svojo žalost izlila na papir. Vprašala sem se kateri vzorec je tisti, ki je kriv za moje občutenje in hitro sem odkrila, da je v meni še vedno prisoten močan podzavestni vzorec, da si ne zaslužim. S pretvezo varčevanja za druge stvari, ki naj bi bile bolj pomembne od nove obleke, sem si dokazovala, da si ne zaslužim nove in posebne obleke za takšno priložnost. Ob spoznanju sem jokala kot dež. Počutila sem se tako majhno in tako žalostno. Odrekala sem se vsemu in sebe sem spet postavila nekam zadaj in to popolnoma sama, z mislijo, da si ne zaslužim. To žalost sem morala izliti iz sebe, zato sem jokala dokler je bilo potrebno, dokler se nisem počutila bolje. Spustila pa sem se tudi v globoko meditacijo. Prosila sem Angele in Marijo, s katero se v zadnjem času čutim še posebej povezano, za pomoč. Prosila sem jih, naj mi na pot prinesejo lepo obleko, ki me bo naredila posebno, da se bom v njej počutila lepo in ženstveno. Prosila sem in po končani meditaciji sem vse skupaj spustila. Sklenila sem misel, da bo prava obleka slej ko prej našla pot do mene. Pomirjena pa sem bila tudi z dejstvom, da je možno, da se slednje tudi ne zgodi. Nekako se mi je zdelo, da če mi je posebna obleka namenja, bo sama našla pot do mene.
Že naslednji dan, pa se je zgodilo nekaj prečudovitega. Prijateljica mi je poslala nekaj slik s poroke, ki se je je udeležila prejšnji dan. Oblečena je bila v čudovito rožnato krilo in belo bluzo z volančki. Njena obleka mi je padla v oči in vprašala sem jo, kje jo je kupila, saj bi tudi sama rada imela nekaj podobnega. No, namesto informacije o trgovini, pa mi je prijateljica ponudila kar svojo obleko. V tistem trenutku so se mi po licih usule solze presenečenja, sreče, predvsem pa hvaležnosti, saj sem si zmanifestirala obleko, ki sem si jo želela. Moji nebeški pomočniki so poskrbeli, da je obleka do mene prišla kar sama od sebe.
Niti pomislila nisem, da bi si obleko lahko izposodila, to pomeni, da bom vseeno nova, a kljub temu, bom lahko prihranila denar za druge stvari. To je bila čisto posebna priložnost in neskončno sem hvaležna, da mi je bila dana.
Dragi moji, slednje je še en dokaz več, da nas vesolje vedno podpre v naših željah. Ko je neka namera poslana v vesolje, potem se najde način, da želeno pride do nas, le zaupati je treba in sprejeti možnost, da želeno pride do nas na drugačen način, kot smo sprva načrtovali.
Leeep pozdrav do naslednjič. ?
