Prvi trije meseci mojega bivanja v Londonu, so bili zelo težki. Selitev se mi je poznala na čustvenem, fizičnem in tudi mentalnem nivoju. Zelo močno pa sem vklopila tudi duhovno delo, da sem se prebila čez vse lekcije in vzorce, ki so privreli na plano.
Verjemite mi, ni bilo malo dela, saj je bila selitev v tujo deželo zame prva izkušnja te sorte. Prav nikoli še nisem bila zdoma drugače, kot na počitnicah. Niti kot študentka, si nisem upala storiti koraka naprej in se odpraviti na študentsko izmenjavo, čeprav sem si jo potihem želela. Razlog je bil seveda jezik. S tem sem bila tako zelo obremenjena, da sem enostavno preslišala vsak notranji glas, ki se je kdaj pa kdaj oglasil. Namesto tega sem raje sebe in okolico prepričevala, da jaz pa že nisem za v tujino in bom raje ostala kar doma. In zgodba je bila tako zaključena. Leta so tekla, jaz pa sem ostajala v zavetju svoje varne kletke in brez novih izkušenj, ki bi jih lahko dobila.
A seveda je obžalovanje za nazaj popolnoma nesmiselno. Naša naloga je, da si v prvi vrsti odpustimo za pretekle nevšečnosti in vsak dan znova zremo le v prihodnost. Ko sem sama, seveda s pomočjo meditacije, pisanja in eteričnih olj, postala dovolj pogumna, da sem se, dejansko čez noč, odločila za selitev za nedoločen čas, se mi je življenje obrnilo na glavo.
Selitev je sicer v fizičnem smislu tekla zelo gladko, a popolnoma drug svet so bila moja čustva. Na plan je privrelo vse mogoče in lahko bi rekla, da sem bila spet na začetku. Po tem, ko sem že mislila, da sem se spravila iz najhujšega, se je šele dobro začelo. V svoji podzavesti sem odkrivala vzorce, za katere si še danes ne morem misliti, da so bili lahko tako močno zakoreninjeni tam noter. Pa na videz so se zdeli nepomembni, a očitno je bilo to precej daleč od resnice.
Čistila sem dan za danem. Jokala, pisala, meditirala in vonjala eterična olja. Kdaj pa kdaj sem si privoščila tudi kakšno kopel, v katero sem jih dodala ali pa jih umešala v bazično olje in se z njimi namazala po mojem telesu. A kljub temu, da sem bila zelo dejavna v premagovanju začetniških krčev, vseeno ni šlo popolnoma gladko. Šele kaka dva meseca kasneje, sem ugotovila, da praznino, ki je ob selitvi nastala znotraj mene, “celim” tudi s sladkarijo. Iz stanja, ko me doma čokolada ali sladoled sploh nista ganila, četudi je bila čokolada stalno na dosegu mojih oči, sem prišla do stanja, da se je v meni, iz dneva v dan, rojevala tako močna želja po čokoladnih slaščicah, da sem se morala samo s tem namenom odpraviti v trgovino. Vse skupaj je že malo dišalo po odvisnosti. Tako čudni občutki so bili to, ko je postalo kar nekako samoumevno, da je dnevno padla tablica čokolade ali banjica sladoleda. Vam je poznan ta občutek? Nekaj časa je morda prijetno mlatiti toliko sladkorja na dnevni bazi, a ko se zaveš, kaj pravzaprav počneš s svojim telesom in ko te slednje na to tudi začne opozarjati, ni več tako zabavno. Poznalo se mi je na počutju in tudi na tehtnici. Seveda mi ni bilo vseeno, saj sem ravno dobro dosegla lepe rezultate pri moji telesni težni.
Takrat sem se ustavila in se ozrla po mojem početju in seveda občutkih. Hitro mi je bilo jasno, da ne hranim svojega telesa, ker resnično ni potrebovalo večjih količin hrane, še manj pa sladkorja. Spoznala sem, da sem zelo pridno in vestno hranila svojo praznino, ki je nastala znotraj mene. Tolažila sem se s hrano, ker sem pogrešala dom in družino. Vse to sem mojemu egu nadomestila s sladkorjem. Kako neprijeten občutek, ko se tega zaveš, a hkrati je to zavedanje pomenilo tudi olajšanje, saj sem vedela, da sem z ozaveščanjem dobila možnost, da stvari popravim, še preden bi se zredila nazaj do onemoglosti.
Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem spet nazaj vzpostavila stanje v prehrani, kot sem ga imela pred selitvijo, danes zjutraj pa sem ugotovila, da je moja želja po raznovrstnih slaščicah usahnila in spet sem na točki, ko si slednje privoščim le še občasno. Pri nakupu sedaj spet zavestno, namesto sladkarije, izbiram več svežega sadja, že dolgo vrsto let, pa v kuhinji namesto sladkorja uporabljam agavin sirup in med. Oboje je naravno sladilo, dobrega okusa, ki doda tisti pravi okus, kadar je to potrebno. Začutila sem, da sem se po skoraj treh mesecih in pol vrnila »nazaj v igro,« kar mi prinaša energijo za doseganje novih ciljev, ki se mi kažejo pred očmi in vse bolj dajejo smisel moji selitvi. Vsekakor pa se seveda puščam presenetiti.
Za konec pa vas, drage bralke in bralci, povabim še, da se ozrete po svojih prepričanjih. Če tudi vam prehranjevanje dela preglavice in se kar ne morete spraviti iz začaranega kroga nezdrave hrane, se najprej ozrite po svojih prepričanjih. Kaj je tisto, kar polnite s hrano, a bi to lahko bilo zapolnjeno na drugačen način? Poglejte še, kje lahko zase in za svoje telo poskrbite bolje, kot ste in zavestno večkrat izberite sadje namesto slaščic. Gradite svoje zaupanje, gradite sebe in dovolite, da praznina odide za vedno.
Pa še to, da pa ta občutek zaupanja postane prijeten, je iskreno povedano, potrebno vložiti precej truda in dela. Morda bo ta tema podrobneje zabeležena v kateri od naslednjih objav ali pa v naslednji knjigi. Pustimo se presenetiti vsi skupaj in zaupajmo, da bodo informacije na plano prišle ob pravem času in na pravi način. 🙂 Do takrat, pa lahko nekaj infromacij o odvečnih kilogramih najdete tudi tukaj.
Srečno in leeep pozdrav do naslednjič. ?
