Sem v tridesetih letih mojega življenja in seveda sem iz okolice velikokrat dobila vprašanja, ki so bila povezana z otroci. Še posebej sedaj, ko so velik del mojega dela ravno otroci. Spraševali so me, kdaj bom imela svoje otroke in zakaj jih še nimam, kaj razmišljam, kaj čakam in podobno? Vse se je vrtelo samo okoli otrok in seveda sem ena izmed redkih mladih žensk, ki jih pri svojih letih še nimam.
Vem, da se je za temi vprašanji skrivala zelo pomembna lekcija in vzorec, ki sem ga morala ozavestiti, zato sem se na tem mestu odločila, da z vami delim še zapis na to temo. Jaz sem svojo lekcijo našla in želim jo deliti z vami, saj se mi zdi, da je moj zapis več kot potreben za marsikatero mlado žensko, ki razmišlja ali se ji dogaja enako, kot se je meni.
V času mojega preteklega partnerskega razmerja je bila želja po otroku z moje strani neskončna. Videla sem se v skupnem domu in s tremi otroci, ki bi osmislili moj svet. Bila sem prepričana, da so skupno stanovanje in otroci bistvo vsega, zato sem bila včasih nekoliko potrta, ker so vse prijateljice okoli mene rojevale otroke, jaz pa ne. Zgodilo se je, da včasih enostavno nisem mogla sprejeti novice o novi nosečnosti ali rojenem otroku, tako kot bi bilo to potrebno, saj sem imela občutek, da sem jaz za nekaj prikrajšana, ker se meni to preprosto ni zgodilo.
Ko sem se lani zaradi prevare razšla s takratnim partnerjem, se mi je porušilo še zadnje upanje, da pa bi morda tudi jaz imela otroka. Kot hišica iz kart se mi je porušil moj svet in vsi moji tihi načrti so splavali po vodi. Bila sem na dnu, a še isti dan sem se odločila, da naredim konec vsem neuspelim partnerskim razmerjem in se izkopljem iz te godlje strahu pred tem, da bi ostala sama in brez otrok. To obdobje je bilo naporno, a vseeno sem ves čas delovala. Meditirala sem, brala knjige, hodila na različne delavnice, predavanja in tečaje, ter delala vse, kar je bilo v moji moči, da sem zdravila bolečino praznine, ki je bila prisotna v meni.
Ker sem imela toliko dela sama s seboj, resnično nisem imela več časa, da bi se ukvarjala z drugimi. Počasi sem začela razmišljati in delovati drugače. Začela sem se zavedati sebe in praznina, ki je bila v meni, se je začela polniti. Zapolnila pa sem si jo sama. Šla sem čez velike spremembe, na katere sem neskončno ponosna. Najpomembnejša sprememba je izdana knjiga z naslovom Izgubila sem tebe, a našla sem sebe, o kateri lahko več preberete tukaj, a na današnji zapis se najbolj nanaša sprememba, ki se ji reče delo varuške v Londonu.
To je bila odločitev, ki sem jo sprejela v enem dnevu, bila je »vzemi ali pusti« priložnost, ki je v preteklosti zagotovo nebi izkoristila. Tokrat pa sem že bila sposobna delovati drugače in sem se podala novi avanturi naproti. Iz tihe, boječe deklice, ki si je komaj upala na krajše potovanje, sem se dobesedno čez noč, brez načrta, preselila v tujo deželo, kjer razen mojih bodočih delodajalcev nisem poznala nikogar. O tem si lahko več preberete tukaj in tukaj. To je svojevrstno doživetje, katerega podrobnejši opis, bo del prihodnjih zapisov in nove knjige, v teh vrsticah pa se želim osredotočiti predvsem na delo, ki ga opravljam tukaj in je še kako povezano z mojim dojemanjem materinstva.
Delam kot varuška pri napol slovenski družini. Ne živim pri njih, k njim grem samo na delo. Meseci, ki so za mano so bili naporni in zelo transformativni. Naredila sem velik premik v svoji glavi, predvsem pa so me otroci naučili, da je materinstvo zelo odgovorna naloga. Oblikovala sem svoje mnenje, da moraš biti za otroka pripravljen, če ga želiš vzgojiti v zdravega posameznika in ko otroka imaš, je tvoj. ZA VEDNO!
Zame bi lahko rekli, da sem rojena za delo z otroci, saj me imajo vsi po vrsti zelo radi in seveda jaz njih. Brez posebnega šolanja, kar nekako vem, kako delovati in kako jim narediti lep čas. Naučila sem se, da največ dosežem s tem, če jim dam svojo pozornost, ko jim dam občutek, da sem tam za njih in da so ob meni varni. Ko jim namenim svoj čas, vem, da z njimi delim del svojega življenja in zaradi tega bodo imeli nekaj dobre popotnice v procesu njihovega odraščanja.
Ko sem tako pri svojem delu s temi malimi bitji popolnoma prisotna v trenutku zdaj, pa mi seveda ne uide misel tudi na lastne otroke. A tokrat je moja misel drugačna. Skozi obdobje moje transformacije in intenzivnega dela na sebi, sem prišla do točke, ko se končno počutim svobodno in izpolnjeno. Končno sem začela uživati v tem kar sem in v tem kar sem že dosegla. Veselim se, ko svoje misli lahko delim z vami in ko se lahko skozi pisanje tudi izražam. Končno sem našla nekaj, kar me zares izpolnjuje in nekaj v čemer zares uživam. Tiste praznine, o kateri sem pisala v začetku pričujočega članka, ni več in moje življenje je dobilo smisel ter globlji pomen. Zares sem začela uživati življenje.
In skozi to izkušnjo sem se naučila, da te moje svobode in uživanja v tem kar sem, v tem trenutku enostavno še nisem pripravljena deliti. Svoje svobode in svoje popolne pozornosti sebi, enostavno še nisem pripravljena dati otroku. Dovolj mi je služba, ki jo opravljam in vesela sem, ko po opravljenem delavniku, otroke vrnem njihovim staršem. Takrat imam spet čas zase, za meditacijo, pisanje, za stvari, ki jih imam neskončno rada in v katerih sem tako neznansko začela uživati. Preprosto želim to svobodo še izživeti in doživeti.
S tem ne pravim, da otrok ne bom nikoli imela, želim le povedati, da ne v tem trenutku. Želim biti odgovorna mama, zato želim poskrbeti najprej zase. Najprej želim izpolniti sebe, saj si z otrokom ne želim izpolnjevati svoje čustvene praznine, kar bi prav lahko storila, preden sem krenila na pot intenzivne osebnostne rasti. Ne obsojam se, ker ne sledim družbenim normam in ne čutim se več prikrajšane za karkoli. Enostavno uživam v trenutku, ki ga namenim sebi.
Zato dragi moji, vsi, ki me sprašujete, kdaj bom imela otroke, vam na tem mestu odgovarjam, da ne vem. Morda kmalu, morda nikoli. Ne morem vedeti, vem pa le, če mi je materinstvo namenjeno, bo prišlo v pravem trenutku, ko bom otroku lahko dala tisto, pravo popotnico, ki si jo zasluži. In iskreno vam povem, da mi v tem trenutku zadošča skrb za otroka, ki je znotraj mene. Ko bom zanj sposobna v celoti poskrbeti ne glede na okoliščine, vem da bo to prava osnova za to, da življenje podarim tudi novi duši.
Drage mlade ženske, ki razmišljate ali čutite enako kot čutim jaz, a si morda tega ne upate priznati na glas, s tem pismom nagovarjam tudi vas. Pritiski okolice znajo biti močni, a ko boste svoje resnične občutke najprej iskreno priznale same sebi in se z njimi soočile ter jih sprejele kot dobre, bo to sprejela tudi vaša okolica. Soočite se s sabo in stojte za tem kar čutite. Otroci niso igrača in zato je prav, da se zanje odločate zavestno.
Pa srečno 🙂
