Navdih oz. navodilo za tokratni zapis sem prejela med eno izmed mojih daljših meditacij, ki sem jih posvetila spuščanju preteklosti. Raziskovanje omejitev, ki so povezane z našimi vzorci iz otroštva ali pa celo z vzorci, ki smo jih prinesli iz kakšnega izmed prejšnjih življenj, me res zabava, zato tudi tokrat z vami želim deliti zapis o tem.
Eden izmed pogostih vzorcev, s katerim se spopada veliko ljudi, med drugim sem se v preteklosti tudi sama, je kazanje pravih in resničnih občutkov ter izražanje naklonjenosti do soljudi. Običajno se skrijemo v zanko strahu, saj še vedno vse prevečkrat prevlada miselnost, da je izražanje čustev znak šibkosti.
A zakaj? Ker smo bili vsi skupaj tako naučeni. Vzorci so se prenašali iz roda v rod in brez posebnega zavedanja ter v dobri veri, da delamo prav, so se zidovi višali in višali. Tudi krepili in debelili so se. Učili smo se iz okolice in učili so nas, kot so najbolje vedeli in znali. A včasih brez posebnega zavedanja, da kdaj pa kdaj, pa morda kakšna stvar le ni tako zelo koristna, kot se zdi na prvi pogled.
Nekega dne pa sem sama dobila priložnost in zavedanje, da te zidove, ki so bili zgrajeni okoli mene, no pravzaprav sem jih zgradila sama, lahko podrem le jaz. In odločila sem se, da bom to tudi storila.
Sprva nisem vedela kako, potem pa sem začela s pisanjem in meditacijo. Vztrajnost me je vodila naprej tudi takrat, ko so bile moje roke že pošteno razbolene od trdega kamenja, ki je te zidove gradilo. Včasih se je zdelo, da popuščam, da ne zmorem, a naslednji trenutek, se je v meni spet našla moč in razbijala sem svoje vzorce enega za drugim, še bolj vneto kot prej. Joj, kako sem tolkla in še vedno tolčem. (PS: Ko se lotiš, je to delo za celo življenje.) A vedno znova sem si hvaležna, ker mi gre iz dneva v dan bolje in hitreje. Bolečina ob treskanju je vedno manjša in pravzaprav se sedaj zelo zabavam, ko iščem in ozaveščam svoje omejitve. Še več o tem kako, lahko preberete tukaj.
Veste dragi moji, vredno je. Včasih gremo čez dogodke, ki nam niso ravno povšeči, a vedno se pokaže resnični namen, ki stoji zadaj. . . Čeprav se na prvi pogled delo na sebi ne zdi smiselno, vam zagotavljam, da je. Vsaka minuta, ki jo vložite vase, se vam bo nekega dne bogato povrnila.
Zato le pogumno vzemite kramp in lopato v svoje roke, ter začnite razbijati svoje čustvene zidove. Pokažite, da ste jezni, žalostni, negotovi, razburjeni in prestrašeni. Vsemu temu dovolite, da se izrazi in tako zapusti vaše telo. Ko boste ta čustva spustili na plano, se bo naredil prostor za nova, tista pozitivna. In to je nagrada, ki sem jo prej omenila. In naj povem še to, kazanje pravih avtentičnih čustev, je pravzaprav znak močni, saj to pomeni, da smo se s svojimi pravimi čustvi sposobni soočiti in jih tudi priznati sebi in drugim.
Če pa svojega krampa še niste našli, pobrskajte še tukaj, morda boste našli kaj uporabnega.
Pa Srečno.
