Z mojo italijansko prijateljico sva sedeli na terasi prijetne kavarne ob jezeru sredi Londona. Tja sva se na dopoldanski prigrizek odpravili z otrokoma, ki sva ju tisto dopoldne imeli v svoji oskrbi. Skupaj smo lovili sončne žarke in uživali v vsakem požirku kakava, ki smo si ga privoščili. Poslušali smo ptičje petje in peli pesmice. Tisti dan sva se namenoma odločili biti v miru in otrokoma dovolili, da tudi ona dva uživata samo v tem kar sta, brez vnaprej načrtovanih aktivnosti. Ne morete si predstavljati, kako pristni so bili nasmehi teh dveh malčkov, samo zato ker sta bila skupaj. Nista potrebovala veliko, le eden drugega. Ustvarila se je prijetna klima in ko sta se otroka, po odlični malici, nekoliko zaigrala sama, me je moja prijateljica, čisto resno vprašala.
»Maja, imaš kdaj občutek, da tukaj v Londonu samo hitiš in da je vse skupaj samo ena velika naglica?«
Priznam, nisem bila presenečena nad njenim vprašanjem, saj vidim, kako se tukaj vse dogaja s svetlobno hitrostjo. Ljudje hitijo iz ene obveznosti na drugo in iz ene aktivnosti v drugo in večina je močno ujetih v vsakodnevno naglico.
Da sem moji prijateljici lahko odgovorila, nisem potrebovala veliko časa za razmislek, saj je bil moj odgovor odločen NE. Nimam občutka, da bi hitela, saj sem samo sebe odstranila iz takega načina življenja. Sama si načrtno vzamem čas zase, za meditacijo, za branje, pisanje, skratka za stvari, ki me umirijo in sprostijo. Tudi ko delam z otroci, se resnično trudim, da jih ne priganjam, vedno jim dam dovolj časa, da svoj proces zaključijo v času, ki ga potrebujejo. Z njimi se vedno igram v miru in se jim popolnoma posvetim. Tam sem zanje, prisotna in prisebna. Morda bi kdo od vas, po opisanem sodeč rekel, da sem počasna, a ne, resnica je daleč od tega. Svoje delovanje lahko opišem le z besedo MIRNA. Skozi obdobje svoje intenzivne transformacije in vsakodnevne meditacije sem sebe pripeljala, do stanja, ko mi vse uspe narediti, tudi ko sem mirna, ko si za stvari vzamem čas ter se jim posvetim. Dojela sem, da so pravzaprav take stvari vredne veliko več. Morda jih je res nekoliko manj kot v preteklosti, a me izpolnijo veliko bolje. Norenje in hitenje nista več v moji domeni in s ponosom priznam napredek, ki sem ga naredila v primerjavi z delovanjem v preteklosti.
Zatorej dragi moji, hitenje in naglica nista naše naravno stanje. Ravno nasprotno, uničujeta nas in če na dolgi rok želite dobro sami sebi, se umirite ter se posvetite sebi in ljudem okoli vas. Otroci ne bodo ostali vedno majhni, starši ne bodo živeli večno in tudi prijatelji se bodo sčasoma naveličali vaših izgovorov, zakaj nimate časa priti na srečanje. Življenje je kratko in ni treba, da si ga krajšate še s hitenjem. Sedite na klopco v parku in opazujte nebo, cvetlice, drevesa ter poslušajte ptičje petje. Vzemite si čas za meditacijo, ali pa dobro knjigo. (Ps: dobro branje, boste našli tudi tukaj.)
Povejte mi iskreno, kdaj ste nazadnje delali nič!?
Verjamem, da se ne spomnite, zato si za nič vzemite ta trenutek.
Drage mamice, s tem pismom nagovarjam tudi vas. Rada bi delila zanimivo ugotovitev, ki sem se je naučila z delom varuške v tem velikem mestu. Običajno družine, ki živijo tukaj, nimajo na voljo starih staršev, tet ali stricev, v vsakem trenutku, saj so razdalje tukaj ogromne. A vseeno so matere pripravljene najeti varuško, da si lahko vzamejo kakšno uro časa zase. Opažam namreč, da se veliko bolj zavedajo svoje vrednosti, kot pa se tega zavedate ve, drage moje slovenske matere. Vzemite si čas zase, ustavite se in prenehajte hiteti. Vse vas bo počakalo, stari starši, strici in tete, pa tudi že komaj čakajo, da za urico ali dve, popazijo na vaše malčke.
Za konec pa z vami delim še eno misel, ki sem jo slišala že nekaj časa nazaj, v enem izmed video intervjujev in se mi je zelo vtisnila v spomin.
»Ni važno ali je mama dobra, važno je, da je mami dobro.«
Dragi moji, miren dan vam želim.
Pa Srečno. 🙂
