Vsi ste verjetno že velikokrat bili postavljeni v situacijo, ki je od vas zahtevala, da se postavite zase. Strinjali se boste, da nekateri to opravite z lahkoto, nekateri potrebujete veliko poguma, tretji pa tega sploh nikoli ne storite. Hja, zelo dobro vem o čem pišem, saj sem bila sama ena izmed tistih ljudi, ki je potrebovala veliko dela, meditacije in predvsem poguma, da se postavi zase.
Ko so situacije to zahtevale od mene, sem vedno znova in znova padala pod bremeni lastne nezmožnosti izraziti se. Tlačila sem svoje nestrinjanje in svoje drugačno lastno mnenje vase. Nisem ga upala povedati na glas, ker sem se bala odziva na drugi strani. To sem počela avtomatično, podzavestno, ker sem edino tako znala delovati. To je bila moja edina resnica in dolgo časa niti vedela nisem, da imam pravico do drugačnega delovanja.
Ko sem se vprašala zakaj, sem hitro našla tudi svoj zato. . .
Zato, ker sem bila tako naučena.
Skozi vzgojo sem v svojo podzavest sprejela vzorce, ki so se prenašali iz roda v rod. Delovala sem po ustaljenih praksah ponižnosti in uklanjanja, ker je bilo edino to vidno mojim očem. Če sem kdaj izrazila svoje mnenje, oz. nestrinjanje, sem bila za to kaznovana, oz. zavrnjena s strani drugih ljudi. Na neki točki sem kot otrok ponotranjila, da me izražanje mnenja odreže od tega, da bi me sprejeli, zato sem to nehala početi, posledično pa tega nisem počela tudi v odrasli dobi. V službi sem se bala izraziti svoje mnenje, ker sem se bala odziva, oz. v končni fazi tudi odpovedi. V partnerstvu sem sprejemala nespoštovanja, ker sem bala biti zapuščena. Sprejemala sem nedopustljiva ravnanja s strani drugih ljudi, ker sem se bala, da me sicer ne bodo sprejeli. Naučila sem se ugajati in to je bilo moje edino zagotovilo, da sem prejela odobravanje od ljudi, za katere sem bila nekaj vredna, le ko so me potrebovali.
Z leti, ko pa sem se učila osebnostne rasti in ko sem spoznavala lekcije, ki mi jih prinaša življenje, sem začela na določene situacije reagirati tudi drugače, kot so bili ljudje okoli mene vajeni. Pričakovana reakcija z moje strani je bila ubogljiv in prijazen »JA«, seveda z nasmeškom. V sebi pa sem vedno potlačila »NE, nočem več tega.« In ko sem ta »NE« končno izrazila, je bila oseba na drugi strani presenečena in v začetku se je dogajalo, da so ljudje celotno odgovornost nekako prevalili name. Če povem »po domače« Jaz sem izpadla nehvaležna, kriva ali pa trenutek za izražanje mojega nestrinjanja nikoli ni bil pravi. Ob tem se nisem počutila dobro, zato sem se odločila raziskati, kje lahko najdem moje ogledalo in česa se moram iz lekcije še naučiti. Želela sem vedeti, zakaj me ljudje potlačijo nazaj in želela sem vedeti, zakaj sem dovolila prestopati osebne meje. Vprašala sem se, zakaj so me dane situacije bolele in zakaj sem se bala postaviti zase.
S pomočjo pisanja in meditacij sem prišla do zanimivih odgovorov, oz. spoznanj, ki jih želim deliti z vami:
1. Druge ljudi vse prevečkrat postavljamo na piedestal in sebe v podrejeno vlogo, ter jim s tem dovoljujemo nezavedno manipulacijo z našim življenjem.
2. Čustveno nezrela oseba na drugi je ob našem drugačnem mnenju presenečena, to ji ni poznano, zato ji njen ego sporoči, da je to nekaj novega in neustreznega zanj. Kot posledica sledi obramba, ki se pokaže kot prenašanje krivde, zavrnitev, zamera, ali celo napad.
3. Če nas ljudje zavrnejo zaradi tega, ker smo se postavili zase, so nam pravzaprav naredili uslugo, saj na nobenem nivoju ne sodijo več v naše življenje. Pokažejo nam, da nas pravzaprav nikoli niso zares spoštovali zaradi nas samih, ampak samo zaradi koristi, ki so jih imeli zaradi nas. Poleg tega, pa se imamo tudi mi pravico odmakniti od takih ljudi, brez da bi se ob tem počutili krive, oz. imeli slabo vest.
4. Situacije, ki jih občutimo, kot nespoštovanje s strani drugih ljudi, smo nezavedno sprejeli v svoji podzavesti skozi proces odraščanja, sedaj pa komunicirajo z nami in nam dajejo priložnost, da jih ozdravimo.
5. Ljudje so v vsakem trenutku naše ogledalo. Ko se nam zgodi določena situacija, ki jo v danem trenutku označimo za slabo, se ozrimo, kje smo mi taki do sebe, kot nam kažejo ljudje s svojimi dejanji in besedami. Raziščimo, v katerem delu ne spoštujemo sami sebe.
6. Pomembno je postaviti meje ljudem, a najprej jih moramo sploh imeti pri sebi. Če povem z drugimi besedami; točno moramo vedeti, kaj je za nas dopustno in kaj ne, ter nato v skladu s tem tudi delovati. (PS:Sama sem dolgo časa imela meje samo znotraj moje glave, nisem jih pa izrazila navzven, zato ni bilo pričakovati, da jih bodo drugi ljudje spoštovali. )
7. Pogosto se zadovoljimo z manj, kot nam v resnici pripada, ker nas je strah, da bi bili zavrnjeni, nesprejeti in konec koncev tudi neljubljeni s strani drugih ljudi.
8. Predolgo vztrajamo v določenih situacijah ali razmerjih, kar je tudi v celoti povezano s strahom, ki ga seveda producira naš predragi ego.
9. Spoštovanje samega sebe je najbolj pomembna naloga, a se včasih premalo zavedamo, da ga je potrebno vzpostaviti korak za korakom. Ob tem mislim potrpežljivost in strpnost do sebe. Če se nikoli nismo spoštovali, se tega ne moremo naučiti čez noč, ampak si dovolimo proces osebne rasti razvijati počasi, vztrajno in z ljubeznijo.
Dragi moji, vsak dan znova dobimo novo priložnost, da rastemo, se razvijamo in se učimo postavljati zase. Začnite danes, da si boste ustvarili lepši jutri. 🙂 Več nasvetov in namigov kako, pa najdete tukaj.
Pa Srečno!
