London je mesto dogajanja, zato brez težav lahko najdemo oblico dejavnosti in različnih krajev, kjer svoj čas zelo aktivno preživljajo tudi otroci. Opazila sem, da so vse vrste delavnic, igralnic in tudi otroških igrišč tukaj zelo priljubljeni. Po večini jih imajo radi tako otroci, kot tudi njihovi starši, saj obojim ponujajo obilico zabave in druženja. Meni pa se je tokrat zgodila prijetna izkušnja, ki me je navdušila v vsej svoji popolnosti. Še danes, ko zapisujem te vrstice, mi je tako toplo pri srcu.
Ko sva z enim od mojih malih korenjakov v šoli pobrala njegovo sestrico, smo pot nazaj utrli skozi park. Predlagala sem postanek na velikem igrišču, saj smo imeli na voljo nekaj več časa kot običajno. Pričakovala sem navdušenje ob tem, a na moje presenečenje, je deklica odgovorila, da ji veliko igrišče ni preveč všeč, saj je na tak lep sončen dan tam preveč ljudi in preveč hrupa. Rekla je, da bi raje imela piknik nekje v travi in v miru.
Moram priznati, da sem bila navdušena nad njeno idejo. Sama si je izbrala prostor in okolje, kje želi preživeti svoj prosti čas po šoli in njen predlog, mi je dokazal njeno samodejno povezanost z naravo.
Poiskali smo prijeten kotiček sredi travnika, ki nam je nudil senco dreves, hkrati pa še vedno omogočal dovolj sonca, da nam je bilo prijetno toplo. Po prigrizku si je deklica uredila ležišče na njenem plaščku, se udobno namestila in povedala, kako rada ima ležanje na travi, petje ptic, vonj pokošene trave in miren počitek ter sprostitev, po šoli, ob koncu tedna. Povedala mi je tudi, da ima slednje veliko raje, kot pa prepolno in preglasno igrišče.
In ja, nebi se mogla bolj strinjati z njo in nebi mogla biti bolj navdušena nad njeno izbiro. Imeli smo zares krasno popoldne. Deklica je nekaj časa počivala, potem pa se je predala stalni pobudi njenega enoletnega bratca, ki bi se na vsak način rad igral z njo. »Obupala« je nad svojim počivanjem vzela svojega malega bratca v roke in ga objela. Ko sem ji razložila, da je ona zanj junakinja in vzornica in da zato želi početi vse enako kot ona, se je motivirano nasmehnila, ga prijela za roko in skupaj sta začela nabirati drobne vejice okoli dreves. Od navdušenja je poskočila, ko se ji je v glavi porodila ideja za njeno kreacijo iz trave in vejic. Skupaj z bratcem sta nabirala vejice okoli dreves in nosila pokošeno travo na kupček zraven. Na svoje delo sta bila oba zelo osredotočena in z velikim veseljem sem ju opazovala. Obožujem take prizore. Končni izdelek je bil zame neprecenljiv. Lahko ga vidite na sliki.
Še bolj navdušena pa sem bila na koncu, ko je deklica povedala, kako je ponosna sama nase in na svoje novo ustvarjeno ptičje gnezdo. Waaaw…
Njene besede so mi dale misliti, navdale so me s hvaležnostjo in z zavedanjem, da se časi spreminjajo in da je vedno več družin, ki svoje otroke spodbujajo v izražanju ljubezni do sebe (in tudi do drugih). Ta izkušnja, je bila zame neprecenljiva in neskončno sem hvaležna, da sem bila priča zavedanju, kako malo je potrebno, da smo srečni. Presrečna sem, ker vidim, da moja mala prijatelja njuna starša vzgajata v duhu pravih vrednot in tako hvaležna sem, da je ta družina v začetku aprila vstopila v moje življenje.
In to je tisto, kar bo prineslo spremembe v svet. Naši otroci – od njih je odvisna njihova prihodnost in tudi naša. Otroci nas opazujejo, kako živeti in od nas je odvisno kakšen zgled jim bomo dali.
Naučite se ljubiti sebe, da vas bodo lahko ljubili drugi, predvsem vaši otroci.
Če še ne veste kako, boste na povezavi tukaj in tukaj, našli nekaj orodij s katerimi vam lahko pomagam jaz.
Pa Srečno. 🙂
