Ljubosumju sem precej vrstic namenila že v knjigi IZGUBILA SEM TEBE, A NAŠLA SEM SEBE, a se mi zdi, da je to vedno aktualna tema, zato se ji ni odveč ponovno posvetiti. Z ljubosumjem se srečujemo na vseh področjih in povsod je enako nevarno za tistega, ki je ljubosumen, kot tudi za tistega, ki ga je na drugi strani deležen. Ljubosumje nas vodi v nerazumnost, če pa je povezano z odnosi, nas lahko celo vodi v razpad slednjih, ali celo agresijo. To nikakor ni nedolžno čustvo in potrebno se mu je posvetiti celostno.
Verjemite mi, ljubosumje sem zelo dobro spoznala čisto od blizu. Spomnim se dveh preteklih vez, kjer je bila tretja ženska – prijateljica, zelo pomembna v partnerjevem življenju. Uf, kako me je razjedala prisotnost drugih žensk v bližini mojega partnerja. Prvič nisem ukrepala, le neuspešno sem negodovala ter zelo jasno pokazala svoje nestrinjanje, z druženjem z drugimi ženskami, kadar mene ni bilo v bližini. Moje takratno ravnanje je bilo posledica neznanja in nezavedanja, zato tudi nisem vedela, kako bi sploh lahko ravnala drugače. Tista zveza je kasneje razpadla, razloga se niti ne spomnim, a ko sem stopila v novo razmerje, se mi je zgodba spet ponovila. Pojavile so se prijateljice in ena je bila mojemu takratnemu partnerju še posebej blizu. Delila sta si prostočasno dejavnost, ki zame v tistem trenutku ni bila mogoča, zato me je spet pobiralo od ljubosumja. Hkrati pa sem se že zavedala, da se mi zgodba spet ponavlja. A vseeno še vedno nisem ukrepala. Spet me je razžiralo od ljubosumja, noro razžiralo. Primerjala sem se in se spraševala, kaj imajo druge ženske, česar jaz nimam, česa jaz ne znam, druge ženske pa znajo in podobno. Vse skupaj me je tako morilo, da sem izhod videla v nadzorovanju takratnega partnerja. Zasliševala sem ga o tem, kje je in s kom se druži, kar pa je na koncu seveda začelo voditi v laži z njegove strani. Četudi sem ga že ujela na laži, pa še vedno nisem zmogla oditi. Še vedno sem se tako bala izgube, da sem ga nadzorovala še bolj in še bolj, tako daleč je šlo, da se je odločil za skok drugam. Prevara me je dokončno uničila in tako se mi je zdelo, da sem na področju partnerstva trčila na samo dno…
A vseeno sem v tistem trenutku zmogla odločitev, da propadlim zvezam in tudi ljubosumju naredim konec. Želela sem vedeti, kaj počnem narobe in takrat sem dobila zavedanje, da je moje življenje v mojih rokah in da sem samo jaz tista, ki lahko nekaj spremeni.
Pa sem se poglobila v intenzivno meditacijo, pisanje, branje knjig in izobraževanje. Vse sem naredila, kar sem vedela in znala, saj me je naprej vodila miselnost, da se lahko izkopljem iz primeža ljubosumja in propadanja. In bila sem precej uspešna, saj se mi je življenje v dveh letih precej spremenilo.
Če se danes ozrem na tisto početje, si večkrat postavim vprašanje, če sem bila to res jaz. Spomin na tiste čase, ni ravno med najprijetnejšimi, a vseeno sem hvaležna za vse te dogodke, saj so me prisilili, da sem se svojemu ljubosumju posvetila od znotraj. Raziskovala sem globine svoje podzavesti in odkrivala resnične vzroke, ki so me pahnili v tako nerazumna dejanja.
Najbolj pomembno spoznanje, ki sem ga odkrila, je dejstvo, da je ljubosumje zelo močna oblika nezaupanja vase. Ljubosumje nam kaže, da verjamemo, da nismo dovolj dobri. Pa naj bo to v partnerstvu, prijateljstvu, ali na delovnem mestu. Ko se slednje čustvo pojavi, pomeni, da je ukrepanje že zelo nujno. To je skorajda skrajna oblika nezavedanja in sprememba je nujna, če želimo dobro sebi in ljudem okoli nas. Dvom znotraj nas je že tako velik, da ustvarja zelo močan strah pred drugimi ljudmi, ki jih v danem trenutku vidimo kot tekmece. Primerjamo se z njimi in osredotočeni smo na dejstvo, da nismo dovolj dobri za partnerja, taki kot smo. Te primerjave, pa nas puščajo nemočne, izžete, žalostne, prestrašene in utrujene. Še najbolj zaskrbljujoče pa je seveda naše ravnanje, ki je posledica vseh teh čustev. Največkrat se, kot že omenjeno kaže, v nadzorovanju partnerja. Zasliševanja, preverjanje telefonov, v skrajnih primerih, pa lahko ljubosumje privede celo do agresije.
Dragi bralci, ne čakajte tako dolgo, da boste zaradi svojih čustev postali nerazsodni in neznosni. Prvi korak je pogovor. Zaupajte svoja resnična čustva najprej partnerju, če ste pri tem neuspešni, pa prosite za pomoč nekoga, ki je šel skozi tako zgodbo. Pogumno je prositi za pomoč in tudi pogumno jo je sprejeti. Poglobite se vase in v svoje vzorce čim prej in ne čakajte do skrajnosti, tako kot sem čakala jaz. Morda se vas bo moja zgodba dotaknila prej in boste našli navdih, da nekaj spremenite že danes. Možno se je poglobiti vase, v svoja čustva in ko boste našli zaupanje vase, boste našli pot naprej do zaupanja v svojega partnerja.
Pa Srečno. 🙂
