Moji dnevi doma so pestri in intenzivni, vključujejo pa tudi srečanja z ljudmi, ki jih zaradi moje odsotnosti kar dolgo nisem videla. Tako sem imela priložnost srečati tudi mojo sorodnico, s katero sva razvili prijeten klepet. Ker sta najini primarni družini močno povezani s katoliško vero, je pogovor nanesel tudi na Marijo in slovesnosti, katerih del sem bila pred leti tudi jaz, sedaj pa zanje skrbi ona.
V moji domači župniji je že dolga leta navada, da ob Marijinih praznikih štiri dekleta oblečena v narodno nošo, v procesiji, nosijo Marijin kip. Ko se je ta slovesnost začela pri nas, smo bile na »dolžnost« poklicane štiri dekleta, ki smo takrat imela svojo narodno nošo.
Spomnim se, da mi vse skupaj takrat ni bilo ravno po godu, priznam precej sem se upirala, a malo se zagovarjam s svojo mladostjo. Kaj pa je najstniku treba tega, sem si mislila, a vseeno sem se odzvala. Šla sem, pa mi je bilo to všeč ali ne.
Skozi leta se je cvet deklet nekoliko zamenjaj in naneslo je tako, da sem organizacijo prisotnih prevzela jaz. Običajno smo vse uredile dekleta, ki smo prihajala iz dveh družin, kasneje pa se je dogodku začela priključevati tudi zgoraj omenjena sestrična. Skoraj vedno je bila prisotna in kmalu je splet okoliščin prinesel moj umik in sedaj za vse skrbi prav ona.
Povedala mi je, kako ponosna je, da je del teh dogodkov in kako mi je hvaležna, da sem jo uvedla vanje. Hvaležna in zadovoljna sem tudi jaz, čeprav me je morda najprej malo zgrabila slaba vest, ker jaz v mojih mladih letih teh slovesnosti nisem dojemala kot posebno čast, ampak bolj kot nepotrebno obveznost. Še bolj pa sem ji hvaležna, ko mi je predala pomembno sporočilo, ki mi je naježilo kožo in dalo dodatno potrditev na moja trenutna občutenja.
Predala mi je sporočilo, ki mi je dalo misliti. . .
»Maja slišala sem, da deklet za nošenje Marije v procesiji ne izbiram jaz, tudi ti jih nisi; Marija izbere, Marija.«
Še danes, ko pišem slednje vrstice, gredo skozi mene posebni občutki in še danes se mi ježi koža.
Za nekaj trenutkov sem odplavala in se zavedla, da sem bila takrat tudi jaz izbrana od Marije, četudi nisem vedela zakaj to počnem in mi je bilo velikokrat nekako odveč nositi tisti težak Marijin kip. Zdaj po tolikih letih, pa je vse dobilo svoj smisel, pljuča so se mi napolnila z globokim vdihom in skozi mene so švignili prijetni občutki. Mehkoba in ponos, bi lahko rekla, saj sem to počela zato, ker me je izbrala Marija. Danes se zavedam, kako pomembno službo sem imela in to mi je, kot že rečeno dalo še dodatno potrditev, da vedno bdi nad menoj in da sem zelo povezana z njo.
Občutim hvaležnost za vse izkušnje, ki sem jih imela in globoko hvaležnost za Marijino pomoč in njen blagoslov. Vedela sem, da sem z njo zelo povezana, da pa me je izbrala že toliko let nazaj, tega si pa nisem mislila. Preprosto lepo se počutim.
Vera pa je tista, ki me vodi naprej. Oblikovala sem si jo po svoje, tako kot deluje zame. Šla sem iz okvirjev poznanega in naučenega, a vem, da je to tisti način, ki deluje zame. Izluščila sem bistva, ki sem se jih naučila iz različnih praks in jim vdihnila nekaj svojega. In tako vem, da mene in nas vse, vesolje zelo podpira.
Dragi moji, prepustite se nebesom tako, kot to deluje za vas in prepričana sem, da se vam bodo vaši vodniki pokazali v najlepši luči.
V knjigi, Izgubila sem tebe, a našla sem sebe, pa sem že več kot leto dni nazaj zapisala, da nas vesolje začne podpirati, ko se odpremo za njegovo podporo.
Pa Srečno. 🙂