Sedim na obali in poslušam šumenje morja. V sebi občutim lahkotnost, a na trenutke se zdi, da še ne povsem. Zdi se mi, da sem prišla daleč, toda nisem še na cilju.
Kje pa sploh je cilj, kaj je cilj. Sprašujem sebe, sprašujem morje in sprašujem nebo. Kaj mi šepeta?
Slišiš ? slišim…
Da, slišim tvoj šepet, ki mi pravi, naj pišem. Pa pišem. O čem… o življenju, o lekcijah, o preizkušnjah, ki so postale izkušnje…
Šepet mi pravi naj zaupam in da je ravno to cilj.
Torej zaupanje – slednje sem močno “vadila” v začetku junija, ko sem se odpravljala na Nizozemsko.
Moj jutranji let je bil odpovedan samo nekaj ur preden bi se dejansko moral zgoditi in ker letalske karte nisem mogla zamenjati preko interneta, mi ni preostalo drugega kot, da se na letališču postavim v vrsto in počakam na nadaljnje informacije.
A takrat se je moja dogodivščina šele začela. Uvrstili so me na seznam ljudi, ki bodo prejeli “stand by” letalsko vozovnico za večerni let. Za vse tiste, ki še ne veste kakšna vozovnica je to, bom najbolj enostavno povedala tako, da po končanem vkrcanju vseh rednih potnikov pogledajo, če je na letalu še kakšno prosto mesto in šele takrat izveš, ali boš lahko letel, ali pa pač ne.
Ko sem pogledala že vse druge možnosti, ki bi me ravno tako pripeljale na Nizozemsko, sem na koncu, hotela ali ne, morala vključiti prav zaupanje. Veliko mero. Moja naloga je bila, da zaupam in sprejmem, da je vse dobro in da se popolnoma pomirim tudi z možnostjo, da na Nizozemsko nebi prišla.
Pisala sem in ozaveščala. Tako sem pisala, da mi je v mojem pisalu zmanjkalo črnila. Še dobro, da sem imela s seboj rezervni svinčnik. Toliko spoznanj in toliko časa.
Ure so tekle, jaz pa sem gradila svoje zaupanje.
Na trenutke sem bila presenečena še sama nad seboj, da mi je uspelo ohraniti tako veliko mero mirnosti. Prepričana sem, da me je ravno slednje, na koncu le pripeljalo na cilj. Na tisti cilj, kjer sem zaupala. Zaupala vse do zadnje minute. Priznam, ni bilo enostavno, a pomagala sem si z meditacijo in pisanjem.
Uspelo mi je, sedla sem na sedež ob oknu. Moje roke so se tresle od navdušenja, znotraj sebe pa sem občutila neskončno hvaležnost.
Ko smo pristali je v meni zavrelo. Zavedla sem se, da pristanek na Nizozemskem cenim veliko bolj, kot pa če bi tja prišla v rednem terminu. Dobila sem izkušnjo odpovedanega leta, ki je bila pravzaprav odličen trening zaupanja.
Zato dragi moji, spremenite scenarije v svoji glavi in jih naravnajte na zaupanje. Nagradice so lepe. Zagotovo.
Pozdravček! 🙂
