Tale moja služba varuške v Londonu mi je dala veliko več, kot sem si lahko predstavljala, saj sem bila soočena s tolikimi svojimi podzavestnimi vzorci, da si niti predstavljala nisem, da jih imam lahko tako veliko. Tako intenzivno, kot sem se o sebi učila v tem velikem mestu, se do sedaj nisem še nikoli. In kljub temu, da je bilo velikokrat težko, je bilo zlata vredno.
Na enega izmed mojih vzorcev me je spomnilo varstvo male belgijske princeske, ki sem jo tokrat čuvala v Sloveniji, natančneje v Kranjski Gori. Tam je bilo okolje res spodbudno in moram priznati, da sem zares uživala. Čista in navdihujoča narava je definitivno ena od stvari, ki sem jih v velemestu zelo pogrešala.
Pa preidimo k bistvu. S starši smo bili dogovorjeni, da deklico čuvam 5 ur, ker so se sami odpravili na dokaj zahteven pohod, ki ga tale ljubka dve letnica nikakor nebi zmogla. Srečali smo se ravno pred njenim spanjem in starši so mi rekli, naj je ne budim, kolikor bo spala, bo pač spala. Moram priznati, pričakovala sem, da bo deklica hitro pokonci, potem pa se bova skupaj odpravili novim dogodivščinam naproti.
No, pa sem se zelo zmotila, saj je pretekla ena ura, pa je bila deklica še kar v svetu sanj, pa sta pretekli že dve in še vedno se ni prebudila. Čas je kar tekel in tekel, jaz pa sem se ob tem spomnila mnogih situacij, predvsem pa svojih občutkov iz preteklosti, ki so se mi kazali samo zato, da bi predelala enega izmed zelo omejujočih vzorcev, ki sem jih seveda prinesla iz otroštva.
Nič kolikokrat me je ob tem, ko so otroci dolgo časa spali, mučila slaba vest, da ne delam dovolj, ker sem bila samo tam in jih na nek način čakala, da se zbudijo. Kljub temu, da sem vedno počela kaj koristnega, me je mučil občutek krivde, če sem brala knjigo ali pa morda pisala kak blog ali kaj podobnega. Ko sem se tako opazovala, oz. sem začela razčlenjevati svoje občutke, sem se zavedla, da moje misli morajo imeti nek globlji izvor in da se niso pojavile kar tako. Seveda sem najprej o vsem tem pisala. Ko sem tako skozi smiselna vprašanja odgovarjala sama sebi, sem hitro prišla do bistva, da sem omenjeno slabo vest prinesla iz otroštva, ker se ni smelo sedeti in delati nič in ni se smelo delati nekaj kar imaš rad. Tokrat pa je bilo vpleteno še plačilo in zato je bil moj ego še toliko bolj glasen. Nisem si upala priznati, da četudi se fizično res nisem ukvarjala z otroci, sem vseeno delala, saj sem morala biti tam in biti otroku na voljo, v primeru da se zbudi.
Da sem slednje ponotranjila, dojela in razumela, sem potrebovala precej meditacije in pisanja. Ni šlo kar samo od sebe. Vzorcu sem se posvetila in ga temeljito predelala. Porabila sem kar nekaj časa, a bilo je uspešno, predvsem pa vredno. Pri razumevanju mi je pomagala tudi prijateljica, ki mi je čisto enostavno razložila, da je v življenju vedno ravnovesje in da morda že naslednji dan ne bom več imela take »sreče« ter bom imela z otroci več dela.
Res je, vse se uravnovesi. Enkrat je lažje, drugič malo manj. Vsekakor pa je naša naloga, da se naučimo sprejemati tudi tiste lepe trenutke in da v njih začnemo uživati brez slabe vesti. Kako pa to doseči…?
S pisanjem, meditacijo, ali kakšno drugo tehniko, eden od odličnih pripomočkov pa je tudi priročnik Kako iskati omejujoča prepričanja?
Pozdravček! 🙂
