O vlogi žrtve sem že pisala in to nedolgo nazaj, v članku tukaj, toda moji vodniki so me kar vztrjano nagovarjali, naj spišem še en prispevek na to temo, ker je nujno opogumljati ljudi, da se podajo na pot njenega razreševanja.
Uh, z vlogo žrtve, sva si stari znanki. Tako dolgo je bil to moj glavni lik, da mi skoraj zmanjka prstov na rokah in nogah, če bi želela prešteti vsa ta leta. No, pa se tega sploh ne bom lotevala, lahko pa vam povem, da je ta vzorec mogoče predelati in prav mogoče se ga je osvoboditi.
Zelo dobro še pomnim dni, ko sem za svoje težave krivila druge. Samo da je nekaj šlo narobe, ali pa me je kdo prizadel in se je zgodilo kaj drugega, kar ni bilo v skladu z mojim dojemanjem, kaj je prav in kaj ne, sem zelo hitro posegla po obtoževanju in iskanju krivca za mojo nesrečo. Predstavljati si ne morete, kako sem jokala, vreščala in vpila, ko sem se »borila« za svoje pravice in ko sem druge prepričevala, kako grozni so do mene. Spomnim se časov, ko ni bilo dneva, da se nebi smilila sama sebi zaradi neprijaznosti, ki so mi jih prizadejali drugi. Takrat je bilo bolje, da te ni bilo v moji bližini, sicer bi ti kar eno primazala.
Pa sem prišla ven iz tega obdobja. Na sebi delam že približno 10 let, zadnji dve leti in pol pa zelo intenzivno. Obiskala sem kar nekaj tečajev, prebrala mnogo knjig, popisala mnogo papirja in opravila mnogo »obredkov,« s katerimi sem čistila svoje vzorce in ja, kot ste lahko uganili, tudi z vlogo žrtve sem imela precej dela. Včasih mi je bilo že vsega dovolj, a vseeno nikoli nisem obupala. Četudi mi je kak dan šlo slabše, sem že naslednjega našla novo motivacijo in moje potovanje peljala naprej.
Delala sem meditacijo na meditacijo, pisala sem, ozaveščala, spuščala, odpuščala, vsak dan znova. In počasi so se pokazali rezultati. Nehala sem iskati izgovore in opazila sem se, da vse manj obtožujem. Začela sem se ozirati vase in vse pogosteje sem se ob neprijetnih situacijah vprašala, kaj se moram iz vsega tega naučiti jaz? Kaj moram izvedeti, kaj moram spremeniti in kakšen je moj naslednji korak? Opazovala sem tudi svoje reakcije in jih analizirala. Včasih sem se odzvala dobro, včasih burno, vsekakor pa sem se vedno nekaj novega naučila, ker sem tako hotela. Kadar so šle stvari še posebej čez moje meje, je bila lekcija zame še posebej velika in takrat sem morala še bolj globoko pogledati vase. Ko sem našla vzorec, sem se vprašala tudi, kdaj sem ga prvič videla in ga ponotranjila. Ko sem našla njegov izvor, sem ga skozi meditacijo ljubeče spustila od sebe.
Običajno je tako, da se nam določene situacije ponavljajo, dokler vzorca ne ozavestimo in ljubeče ne spustimo od sebe. Bom pa tukaj popolnoma iskrena, to ne gre čez noč. Vključiti je potrebno ogromno potrpežljivosti, vztrajnosti, vere, zaupanja in predanosti. Soočiti se je potrebno z mnogimi svojimi omejitvami, strahovi in blokadami, četudi ni nobene garancije za naše delo. Potrebna sta tudi doslednost in pa vaja. Bolj boste dejavni in predani, hitreje bo šlo. Univerzalna formula, koliko časa bo trajalo, ne obstaja, lahko pa rečem, da je delo na sebi potovanje za vse življenje.
Jaz se vsak dan znova naučim kaj novega in odkrijem kak vzorec, za katerega še vedela nisem, da ga imam in mi je oviral pot naprej. No, saj pravzaprav za nobenega ne vemo, da ga imamo, dokler ga ne odkrijemo. In ja, lahko se zgodi, da boste odkrili tudi kakšne zelo globoke in potlačene travme, ki ste jih popolnoma pozabili in preprosto spijo na dnu vaše podzavesti. Ko/če pride do tega bodite še posebej nežni in potrpežljivi sami s seboj, najbolje pa je poiskati pomoč nekoga, ki ve kako ravnati in vam bo nudil oporo in podporo. Sprehod čez ta majavi in luknjasti most ni nemogoč, je pa res, da zahteva veliko poguma in podpore. Eno od možnosti boste našli tudi tukaj.
Ne bojte se odkrivati svojih senc in se z njimi soočiti, ne bojte se vloge žrtve, saj je tukaj zato, da jo presežete in da skozi življenje zakorakate močnejši in bolj izurjeni.
Pozdravček! 🙂
