Vozila sem se proti Ljubljani, na dogodek, ki je na eno mesto zbral mlade ženske, ki so bile aktivne iskalke zaposlitve. Tja sem se namenila, da z njimi delim nekaj svojih izkušenj in lekcij. Pot do Ljubljane pa seveda ni čisto kratka, zato sem spet imela nekaj časa, da sem se potopila v svoje misli in občutke.
Zjutraj se mi je zgodila neka neprijetna situacija v povezavi z osebama, ki sta pomembno zaznamovali moje otroštvo in odraščanje. Na nek način bi lahko rekla, da sem kot otrok in najstnica v njima videla neke vrste vzornike in enega celo jemala, kot človeka, ki naj bi načeloma bil uspešen. Lahko rečem, da sem jima slepo sledila in izpolnjevala njuno voljo. Sledila sem vse do trenutka, ko sem se začela zavedati same sebe, svojih želja in do takrat, ko sem končno ugotovila, da imam svojo glavo zato, da jo uporabljam za razmišljanje in delovanje, tako kot želim sama. Ko nisem več hotela plesati po njunih navodilih pa so se odnosi med nami seveda močno zaostrili.
In to jutro sem se zavedla, da v mojem trebuhu, kar puhti od jeze, zelo močno pa je prevladovala jeza na eno od teh oseb, zato sem zavrtela časovnico v povezavi s tem človekom in ugotovila presunljivo dejstvo.
Vse moje pretekle podjetniške ideje so pri tej osebi doživele posmeh in neodobravanje. Človek, ki sem ga v preteklosti upoštevala, kot zelo pomembnega zame, se mi je posmehoval in me zaničeval čisto pri vsakem projektu, ki sem se ga lotila in podrobnosti hote ali ne hote delila z njim. Dolgo časa se nisem zavedala, da je vse lahko tako zelo povezano, toda ugotovila sem, da so moje ideje propadle tudi zaradi dejstva, ker sem poslušala in verjela drugim ljudem. Poleg tega pa takrat še nisem imela tako močnega zavedanja, niti moči, da bi se zmogla postaviti zase. Ne smem pa pozabiti tudi na preprosto dejstvo, da sem bila še prestrašena in očitno tudi nisem čisto zares verjela v svoje projekte.
Občutek jeze v meni je bil zares močan in zelo sem hvaležna, da sem se ga zavedla. Priznala sem si ga in mu dovolila, da je za trenutek del mene. Ker sem vozila, si nisem mogla privoščiti prave meditacije, zato sem se odločila, da bom moj izziv razrešila malo drugače. Lotila sem se intenzivnega globokega dihanja. Če bi opisala svoje prve vdihe in izdihe, bi lahko rekla, da sem kar pihala, kot jezen zmaj. Priznala sem si, da bi ti dve osebi najraje zbrisala iz svojega sveta in se nanju pošteno razjezila. Huh, kakšen samogovor je to bil v mojih mislih. Vse sem jima povedala in pri tem pihala tako močno, kot sem le lahko. Resnično sem si dala duška. Tako sem se predihavala vso pot do Ljubljane in ne boste verjeli, na cilj sem prišla kot nova. Če povem še v eni povedi, sem tako izrazila svojo potlačeno jezo na plano, jo razumela, občutila, si jo priznala in predvsem sem jo sprejela, kot del sebe. Posledica tega pa je bilo, da sem jo tudi nežno in ljubeče spustila od sebe.
Dragi moji bralci, vabim vas, da svoja čustva opazujete zavestno, da se jim zares posvetite in jih sprejmete kot vaš skriti blagoslov. Spustite se skoznje, saj je to najbolj učinkovita pot za njihovo uspešno razrešitev. Odličen pomočnik pri tem je seveda meditacija. Razpored vodenih meditacij lahko najdete tukaj.
Pozdravček! 🙂
