Le še dan in pol nas ločita do božiča in praznično razpoloženje se bliža vrhuncu, strmo se vzpenja in narašča do vrelišča. Potica se peče, kuhajo se slastne božične jedi, po mestnih ulicah pa kuhano vino in čaj mamljivo vabita v svoj objem. Vsega je v izobilju in kot je videti, tudi sreče ter smeha. Prijaznost in navdušenost nas pozdravljata na vsakem koraku. Lučke na jelki svetijo in svečke na mizi dobivajo svoj čar, ko se zunaj popolnoma stemni. Tudi božične pesmi je slišati povsod.
Joj, kakšna sreča….
Ob tem pa se vprašam, zakaj je do mene prišla vest o notranji stiski nekega mladega dekleta, pa zakaj slišim o osamljenosti ženske srednjih let, ki znotraj svoje družine ne more najti bližine in podpore. Iz naslednje hiše odzvanja prepir o tem, ali se bodo odpravili na tisto božično kosilo in kaj se je zgodilo z moškim, ki si je sodil sam.
Takšne in drugačne stiske, ki nekako nebi smele soditi v ta praznični čas. Zato se sprašujem tudi, zakaj je kljub prazničnem trušču in navdušenosti, kolektivna zavest tako nizka, zakaj so ljudje tako žalostni in tako raztreseni? Kaj ustvarja tiste notranje pritiske in ne pusti dihati?
Ko sem že pred leti odmaknila tančico zaslepljenosti zaradi novoletnih lučk, sem lahko na obrazih ljudi prepoznala njihovo žalost, utrujenost, bolečino, stres in osamljenost. Tudi sama sem bila v preteklosti deležna takšnih občutkov. NIč zunanjega me ni moglo razveseliti. Med kupico ljudi sem se počutila osamljeno in neizpolnjeno. Obdana sem bila z ljudmi, s katerimi smo vzajemno pričakovali, da se bomo osrečili, a večja, kot so bila pričakovanja, večja so bila tudi razočaranja. Nisem se več prepoznala in lahko rečem, da popolnoma razumem občutke ljudi, ki so se znašli v podobni situaciji.
Vem ja, najraje bi temu ušli, toda to na dolgi rok ne bo prineslo dobrih rezultatov. Boljša, a žal nekoliko težja možnost, je soočenje s svojimi občutki. Na prvi pogled se morda ne zdi tako, toda kasneje boste razumeli, da edino soočenje s svojimi občutki pokaže pot iz njih.
Vem, ni si lahko priznati tega, saj nam družbene norme narekujejo, da slabo počutje ne sodi v praznični repertuar. Res so mnenja drugih še vedno preveč pomembna, zato se mnogo ljudi znajde v začaranem krogu težkih resnic, ki jih včasih zelo dobro skrijejo pred okolico, ki vse prehitro in prevečkrat neupravičeno sodi. Četudi velja, da se slabo razpoloženje, sploh med prazniki, ne spodobi, je resnica popolnoma drugačna.
Ja, lahko se nekdo počuti slabo in takih ljudi je žal vedno več, toda razlog za slednje je poznan. Energija, ki nas meče stran od situacij, odnosov in ljudi, ki niso več v našo korist, je vedno močnejša in naj vas potolažim, da se bo še stopnjevala. Pa nam je to všeč ali ne.
Res je, soočenje s samim seboj je včasih zelo težko in zahteva veliko poguma. Ni lahko pogledati sam vase in si priznati, da so spremembe v mišljenju in v delovanju nujno potrebne. Vem, da je to za nekatere še vedno tabu, a vam obljubim, da pride čas, ko to več ne bo.
Spodbujam vas, dragi moji, poiščite tehnike in načine, ki vam bodo pomagali poskrbeti za vaše razpoloženje in notranje stanje. Poiščite svojo roko vzpodbude tukaj, vsekakor pa se odločite zase in ukrepajte že sedaj, ne čakajte, da vas v spremembo prisili življenje samo. Veste, takrat je veliko bolj boleče.
Za konec naj pa dodam še to, da sem zelo hvaležna za vedno večje število ljudi, ki je poseglo po različnih tehnikah razreševanja svojega čustvenega stanja, kar pa pomeni, da se dviguje tudi stopnja zavedanja. Pogumno nadaljujmo in ozaveščajmo vse tiste, ki jim soočenje s samim seboj še vedno predstavlja prevelik izziv.
Pozdravček! 🙂