Zdi se mi, da je pozdravljanje mimoidočih ena izmed lepših navad, ki jih lahko človek razvije pri sebi. Spominjam se še dni, ko so nas učili, da je starejše potrebno pozdraviti. To navado sem ohranila, sem pa tudi opazila, da imam večkrat zadržek pozdraviti svoje vrstnike, saj je bil vzorec “starejših” tako zelo močno vsidran, da mi dolgo časa ni dovoljeval njegove razširitve. Še sedaj se kdaj zalotim, da veliko hitreje in veliko bolj avtomatično pozdravim starejšega človeka, kot pa mojega vrstnika.
Že nekaj let pa se ob priliki igram »socialni eksperiment,« ki mi je že večkrat postregel z zelo zanimivimi rezultati. Ko sem se tako več dni zapored sprehajala po eni izmed Ljubljanskih pešpoti, sem pozdravljala mimoidoče. Srečala sem ljudi različnih starosti in profilov, od upokojencev, tekačev, mladih mamic z vozički, do ljudi v srednjih letih in podobno. Odločila sem se, da pozdravim vsakega, ki mi pride nasproti in presenečena sem ugotovila, da slednje sploh ni mogoče, saj se je kar nekaj, na moje presenečenje večinoma starejših ljudi, obrnilo stran. Pravzaprav so bili videti, kot konji s plašnicami, ki ne vidjo ne levo in ne desno. Tako močno so bili zaverovani v gledanje naprej, da je bilo že na daleč jasno, da ne želijo očesnega stika, zato se zanj niti nisem trudila. Sem se pa seveda vprašala, zakaj? Tega fenomena si nisem znala preveč dobro razložiti, zato sem o tem malo povprašala moje vodnike.
Taka reakcija je povezana s samozavestjo človeka. Ljudje, ki se ne želijo srečati z očmi neznanca, se v sebi počutijo zelo neprijetno. Zelo so zagrenjeni in zamorjeni, v drugih ljudeh pa prej vidijo sovražnika, kot prijatelja. Ne želijo, da bi jih kdorkoli videl, zato delujejo na princip, da oni ne vidijo nikogar. Navzven morda celo delujejo ošabno in prezirljivo, toda to je le maska, za katero vedo, da bi jo iskren pogled v oči in prijazen nasmeh zagotovo razkrinkal. Bojijo se, da bi drugi ljudje videli njihovo ranljivost in osamljenost. Ti ljudje bi se počutili razgaljene in strah jih je, kaj se bo zgodilo z njimi, če se odprejo. Predvsem pa jih je strah zavrnitve, saj so to izkušnjo doživeli že mnogokrat.
Nekaj dni nazaj sem si ogledala video Jay-a Shatty-ja, v katerem je govoril o osamljenosti. Navajal je precej presenetljive podatke o tem, koliko ljudi je osamljenih, kljub temu, da nas je na tem svetu tako zelo veliko. Na pojav osamljenosti vpliva mnogo dejavnikov in ravno zgornja situacija je tudi ena izmed njih. Vnaprej določena zaprtost, do naključnih sprehajalcev v parku, je kreirana iz strahu pred zavrnitvijo. Ta strah, pa je tako zelo močan, da nas pravzaprav zavrne od mnogih odnosov, ki imajo sicer dobre skupne potenciale. Ljudje, ki se tako zelo bojijo zavrnitve, se na nek način bojijo kakršnega koli stika z nepoznanimi ljudmi in ne dajo priložnosti predvsem sebi in tako raje ostanejo v svoji jami, kar pa pomeni, da so pravzaprav zavrnjeni ves čas.
Dragi moji, odprite se za spoznavanje novih ljudi. Dajte jim priložnost. Pozdravite neznance na cesti in ob priložnosti pokramljajte z njimi. Morda vam prinesejo kakšno pomembno sporočilo. Pri tem pa je seveda pomembno tudi dejstvo, da zaupanje do ljudi zgradite počasi. Razočaranja se zgodijo zato, ker ljudje polno zaupajo v prezgodnjih fazah poznanstva oz. odnosa z nekim človekom. Temelji dobrega odnosa se gradijo počasi, zato mu dajte priložnost in predvsem čas. Če do ljudi ne boste prehitro ustvarjali pričakovanj, potem tudi ne boste imeli razloga za razočaranje.
Še bolj pomembno pa je najprej zgraditi odnos s seboj. Vem, da ste se vprašali kako, ko pa je tako težko. Pri tem vam bosta, več kot odlično pomagala knjiga in priročnik, ki ju najdete tukaj.
Pozdravček! 🙂