Lahko bi rekla, da sem sama v preteklosti veljala za zelo prestrašenega človeka. Drugi me morda niti niso dojemali tako, vendar navznoter, v meni, se je kuhalo mnogo misli, ki so mi preprečevale, da bi bolj polno zaživela. Šlo je za neke vrste splošni strah pred prihodnostjo; kako bom. Velikokrat celo v tem smislu, kako bom preživela.
Ure in ure sem tuhtala in računala, kaj in kako naprej, včasih me je celo zvijalo od bolečine, tako zelo sem se bala vsakega naslednjega koraka. Spomnim se, da sem v moji glavi ustvarila celo zmedo, ko sem samo kupovala karte za letalo, ker nisem vedela, kateri kovček bo primeren za ročno prtljago. Noro vam rečem, včasih sem se bala vsake malenkosti, še najbolj pa sama sebe. Si morete misliti, kaj je šele bilo, ko je šlo za kakšno večjo odločitev??
Pa sem se nekega dne odločila, da imam tega dovolj. Nisem hotela biti več prestrašena za vsako malenkost in sem začela ta moj večni strah načrtno »zdraviti«. Kako? Tako, da sem se z njim najprej soočila. Zaprla sem oči, globoko dihala in se vprašala, kaj mi tale moj strah sporoča in zakaj je tukaj.
Najprej se ni zgodilo nič, potem pa se je moje telo počasi začelo umirjati in sproščati, krč je vse bolj popuščal in jaz sem postajala vse bolj prožna in sproščena. Počasi, iz dneva v dan, je iz mene odpadalo in odpadalo. Krči prestrašenosti so začeli popuščati in vse manj jih je bilo, jaz pa sem dobivala vedno večjo motivacijo, da se dokončno »pozdravim.«
In, ko sem že mislila, da sem na konju, da sem premagala strahove v meni, ko sem mislila, da letim, se je zgodil nenaden preobrat. Prišel je nov krč, ki je bil večji in močnejši, kot vsi ostali prej. Zmedla sem se, saj nisem vedela, kaj naj storim, jokala sem in jokala ter se spraševala, kaj sem v preteklem času počela narobe, saj sem vendar ves čas zelo intenzivno meditirala. Pa sem ostala v tem krču kar nekaj dni, včasih celo cel teden, preden je počasi minilo in sem prišla nazaj v stanje pomirjenosti, da sem spet lahko dihala…
Kljub temu, da so se krči ponavljali, pa nikoli nisem prenehala z meditacijo, pisanjem, branjem duhovnih knjig, z izobraževanji in s širjenjem svojega zavedanja.
Vse do naslednjega večjega krča, ki se je pritihotapil globoko iz moje podzavesti.
A tokrat sem o vsem skupaj vedela že več in tako sem dneve v krču že uspela nekoliko skrajšati. In tako se je nadaljevalo naprej, da je sedaj ta interval krča precej kratek. Včasih traja kako uro, če pa je res hudo, morda dan ali dva. V vsem tem času pa sem spoznala eno bistveno stvar, ki jo preprosto želim deliti z vami.
Nikoli ne bomo obstajali v stanju, kjer bi lahko bili popolnoma brez strahu, saj nam naše zemeljsko bivanje tega ne omogoča. Lahko pa se naučimo upravljati svoj strah, oz. svoj ego. Naš strah je potrebno postaviti na zadnji sedež našega vozila, dušo na sovoznikovega, mi pa prevzamemo volan in svoje življenje peljemo v tisto smer, ki jo želimo mi sami.
Pomembno je, da vzpostavimo sodelovanje med dušo in egom, da med njima vzpostavimo ravnovesje in da začnemo zaupati sami vase. Slednjega pa se seveda lahko naučimo, oz. bolje rečeno, spomnimo s pomočjo meditacije, pisanja, branja knjig, izobraževanja, ali pa kakšne druge tehnike, za katero ste ugotovili, da vam koristi. Skratka, pomembno je, da širimo svoje zavedanje, iščemo stik s samim seboj in pri tem stremimo k ravnovesju na vseh področjih.
Dragi moji, lotite se dela in se podajte na pot raziskovanja svoje notranjosti, soočite se s svojimi strahovi in enkrat za vselej presezite svoje omejujoče vzorce, ki vam kalijo vaš notranji mir.
Dela se lahko zelo hitro lotite s pomočjo knjige in priročnika, ki ju najdete tukaj.
Pozdravček! 🙂
