Ljudje nismo ne boljši, ne slabši, imamo le različno stopnjo zavedanja, s katero ustvarjamo in delamo dobro svetu, ali pa pač ne…
Zgornji stavek se mi je utrnil, ko sem se igrala z malim fantkom, ki je trenutno občasno v moji oskrbi. Misel je prišla, ko sem razmišljala o uspehu, ki ga določeni ljudje dosežejo, drugi pa ne. Spraševala sem se tudi o tem, zakaj so nekatere stvari zame tako brez vrednosti, za drugega pa celo zlato. Zakaj nekateri želimo svetu dati nekaj dobrega, drugi ga pa le uničujejo. Res se sprašujem, v čem je smisel tega in zakaj smo si ljudje tako zelo različni?
Dobre podjetniške zgodbe me res navdihujejo. Ljudi, ki stojijo za njimi cenim iz dna srca in vesela sem, da sem prišla do točke, ko me navdihuje navdušenje s katerim ti ljudje govorijo o svoji poti, ki je bila vse prej kot lahka in kratka. Verjetno mi vse to daje motivacijo in zagon, ker sem sama nekje na poti, ki je trenutno kar naporna, velikokrat težka in včasih se zdi tudi nesmiselna. Pa kljub temu, da pride obdobje, ko me prime da bi odnehala, nikoli zares ne pomislim o tem, saj me v resnici taka misel utesnjuje.
Skratka, ljudje smo si različni, imamo različna zanimanja, želje in tudi cilje. To je seveda prav. Vseeno, pa sem kar težko sprejela dejstvo, da obstajajo ljudje, ki v svojem življenju ne vidijo globljega pomena, ljudje, ki jih bolj kot oni sami zanimajo drugi, ali ljudje, ki samo jamrajo in druge krivijo za svojo nesrečo in podobno. Pa vseeno, takšno pot so si izbrali sami.
Dolgo časa sem se spraševala zakaj je temu tako in seveda se mi je nekega dne posvetilo. Tista žarnica mi je prinesla zelo jasen odgovor, ki se mu reče različna stopnja zavedanja.
Sama zavedanje dojemam, kot odrešitev in kako hvaležna sem, da me je na neki točki srečalo in da vem, da imam možnost, da ga lahko širim iz dneva v dan. Zavedanje je tudi tisto, ki nam ustvarja željo po iskanju globljega smisla za svoje življenje. Enostavno nas ne pusti pri miru in srečnih, če se ne premikamo naprej, ne delujemo in se ne spreminjamo ves čas.
Tudi k meni je zavedanje prišlo spontano, leto za leto ga je bilo več in še vedno se širi, vsak dan znova. Izkušnje so ga še dodatno krepile, težje so bile, več zavedanja sem prejela. Si morete misliti. Po vseh šolah, ki sem jih naredila, bi skoraj lahko rekla, da me je pravzaprav največ naučilo kar življenje samo.
Edino vprašanje, na katerega si v tem trenutku še ne znam odgovoriti je to, da zakaj nekateri ljudje želimo svoje zavedanje širiti, drugi pa ne. Zakaj nekateri delujemo, drugi pa nikakor ne razumejo te dobrobiti, ki jo dobiš s tem, ko se odločiš delovati sebi in drugim prid.
Zase vem, da sem trdno odločena, da ga širim naprej. In trudila se bom tudi, da moji zapisi zavedanje širijo tudi drugim, saj še vedno verjamem, da nam je na tem svetu lahko lepo, čisto vsem.
Svoje zavedanje lahko širite tudi s pomočjo knjige in elektronskega priročnika, ki ju najdete na povezavi tukaj.
Pozdravček! 🙂
