Življenje v skupnosti izven družinskega okolja, me je o higieni naučilo marsikaj, predvsem pa dejstva, da nimamo vsi ljudje enakih navad in enakih kriterijev glede čistoče in čiščenja.
Opažam namreč, da veliko ljudi za seboj ne pospravlja. Tak hladen tuš sem prvič doživela v Londonu, ko sem stopila v stanovanje, kjer sem prebivala. Kuhinjo in kopalnico sem si delila s še tremi dekleti, za katere sem ugotovila, da niso ravno pretirane ljubiteljice čistega okolja.
Resnično nisem bila vajena kupov posode, nepobrisane mize, zapackane banje in neuglednega umivalnika. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se privadila na skupne prostore, saj mi je bila moja soba všeč in četudi bi se selila drugam, bi si stanovanje vseeno morala deliti z drugimi ljudmi.
Selitev v tistem trenutku pravzaprav niti ni bila opcija, ker je vse skupaj vključevalo ogromne finančne stroške, ki si jih enostavno nisem mogla privoščiti. Sprejela sem dejstvo, da kljub nečistoči, ki sem je bila deležna ob prihodu, to stanovanje vseeno ima prednosti, glede na ceno, ki sem jo bila pripravljena plačevati za najemnino in stroške. Poleg tega, pa sem vedela tudi, da je zadaj nek vzorec delovanja in mišljenja, ki me je postavil v tako situacijo z namenom, da ga razrešim in odpravim.
Ko sem se za silo navadila, da sem si stvari v kuhinji in kopalnici pred uporabo najprej umila, sem začela postajati pozorna na moje delovanje. Opazovala sem se, kaj jaz počnem, da so stvari po moji uporabi čiste in da kljub temu ne porabim preveč časa. Ugotovila sem, da določene stvari počnem spotoma. Večji del posode pomijem takoj, ko preneham z uporabo. To pomeni, da imam večinoma vse pomito še preden sedem k obroku. Tudi pult in miza morata biti pred uporabo čista, zato je samoumevno, da sta taka tudi po uporabi. Tudi banjo in umivalnik po uporabi vedno splaknem in umivalnik še pobrišem do suhega, saj je zame to del osebne higiene. Tako kot umiješ sam sebe, se mi zdi prav, da umiješ tudi pripomočke, ki si jih zato uporabil.
Ko sem tako opazovala svoje početje in svoje navade, sem se vprašala, zakaj to počnem. Tudi temu sem našla razlog. Preprosto zato, ker sem bila tako naučena. Lahko rečem, da je to ena izmed navad na katere sem ponosna in sem vesela, da so me v otroštvu opozarjali na prednosti sprotnega pospravljanja. Seveda pa me je zanimalo, zakaj drugi tega ne počnejo…
To je preprosto zato, ker so njihove navade drugačne. Dojela sem, da vsak človek deluje tako, kot je naučen. Sprejela sem tudi dejstvo, da teh deklet verjetno nihče ni učil pomembnosti pospravljanja za seboj in v trenutku sem spremenila svoj pogled iz obsojanja v razumevanje. In ravno v razumevanju je bil ključ moje lekcije. Ko sem nehala obsojati, sem tudi preusmerila svoj fokus. Razumela sem, da smo si ljudje različni in dekleta prosila, če lahko poskrbijo, da posodo pomijejo, ker nam jo sicer enostavno zmanjka. In ne boste verjeli. Ko sem sama svoj fokus umaknila iz velikega kupa nepomite posode, je čudežno izginil.
Če torej povzamem; težava se običajno ne skriva pri drugih ljudeh, temveč se skriva v našem odnosu do nje. Kadar smo negativno naravnani, nas jezi in za problem krivimo druge ljudi, smo precej daleč od tega, da ga razrešimo. Ko pa iz obsojanja preidemo v razumevanje, takrat smo zmožni videti drugačno sliko in takrat se rešitev pokaže sama od sebe.
Zapomnite si še; spreminjamo lahko samo sebe in svoj pogled, drugih prav nikoli. Poskrbimo torej, da bomo širili svoje zavedanje iz dneva v dan in tako prišli do točke, ko bomo situacije, ki nas jezijo lahko preprosto razumeli. Pomagate si lahko tudi s knjigo in priročnikom, ki ju najdete na povezavi.
Pozdravček! 🙂
