V preteklem tednu sem na svojem FB profilu objavila sliko, ki jo vidite zgoraj. Požela je precej zanimanja, saj je bila deležna kar 4x več ogledov, kot moje ostale objave. Dobila pa sem tudi precej zasebnih sporočil, kako sem dosegla rezultat. Telesna teža je pri nas kar velik problem in velikokrat celo pri ljudeh, predvsem ženskah, ki v resnici izgledajo zelo dobro. Četudi sem o izgubi kilogramov že pisala v moji knjigi Izgubila sem tebe, a našla sem sebe in tudi med preteklimi objavami lahko najdete nekaj zapisov, sem se odločila, da tale članek enostavno mora na plano.
Glavno vprašanje je torej kako?
Pa pojdimo lepo od začetka!
Moja prevelika telesna teža pravzaprav ni nastala čez noč, spomnim se, da sem se rediti začela v prvem razredu, po avtomobilski nesreči. Skozi leta pa se je moja teža le večala, vse do sedmega razreda, ko sem bila poslana na zdravstvene preiskave, kjer sem za obroke že dobivala dietno hrano. Ko sem se vrnila iz bolnice, se spomnim, da smo tudi doma že nekoliko prilagodili prehrano, sama pa sem ukinila vse sladke sokove in mehurčke in namesto tega sem začela piti le vodo. Prenehala sem tudi z uživanjem majoneze. Za majonezo se mi je celo ustvarila varovalka, saj sem danes alergična nanjo, za kar sem pravzaprav hvaležna. Pa še to, če sedaj pomislim, kako zrele odločitve sem sprejela pri 13ih, sem pravzaprav kar ponosna nase. Ja, to pa je lahko en – bravo Majči. 🙂
No, pa zgodila se je še ena pomembna prelomnica, nič več nisem jedla na skrivaj, kar sem počela dolga leta. Ker so mi domači kar naprej govorili, da sem predebela in da naj jem manj. Posledično se je v meni ustvaril mehanizem hranjenja na skrivaj in to me je pripeljalo do tegale, kar vidite na sliki. Hja, težka leta so bila to zame, tako ali drugače.
Moja teža je potem počasi začela padati in naredila sem si precej dobro popotnico za srednjo šolo. Na osnovno žal ravno zaradi zbadanj vrstnikov nimam preveč lepih spominov.
Torej, kot rečeno, mi je v času srednje šole in fakultete teža ves čas nekoliko nihala, bila so manjša odstopanja, a vedno je bilo vse v mejah normale. Nisem bila ravno med najbolj suhimi, pa tudi med tistimi debeluškami ne več.
Ponovno sem se začela rediti v pretekli vezi, kjer sem zaradi podzavestne potrebe po ugajanju, ki je izhajala iz mojih otroških vzorcev, sprejela prehranjevalne navade mojega takratnega partnerja. Lahko si predstavljate, da niso bile ravno najboljše. Začela sem jesti ponoči po končanih zabavah, kar prej nisem nikoli, jedla sem čipse in druge prigrizke, če sva skupaj gledala film, veliko več sladkarij sem pojedla, kot običajno in kar je najslabše, vse skupaj mi je postalo kar nekako normalno, kar nekako sprejemljivo. Lahko rečem, da sem pravzaprav pozabila na moje preteklo delo in trud, ki sem ga vlagala v hujšanje. In kot rečeno, vse to iz podzavestnega prepričanja, da moram ugajati, da bom sprejeta. (Več o tem je, kot rečeno zapisano v knjigi.)
To me je stalo kar nekaj kilogramov viška in dejstvo je, da jih precej dolgo nisem niti opazila. Vzhajala sem in vzhajala, februarja leta 2016, pa sem se dokončno zavedla, da tako naprej ne gre več in da sem bila z 72 kilogrami na poti nazaj v otroško debelost. Tega enostavno nisem hotela ponoviti in hvaležna sem za odločitev, da temu odločno naredim konec.
Prvi korak je bila sprememba prehrane. Iz svoje kuhinje sem popolnoma odstranila bel sladkor, namesto tega sem uporabljala med, v smeti so romale tudi razne kisle smetane in podobno. Omenila sem že sladke sokove, postopno pa sem zmanjševala tudi uživanje alkohola in mesa. Danes sem z obojim na točki nič. Povečala sem uživanje zelenjave in stročnic, sadje pa je ostalo na približno enakem nivoju. Obroke sem si sestavila tako, da sem zjutraj in opoldne uživala beljakovine, ogljikove hidrate in zelenjavo, vmes sem si privoščila sadno malico, torej samo sadje. Popoldanska malica je bila sestavljena iz oreščkov ali pa sladice, ki je bila samostojen obrok. Če sem si privoščila sladico, sem si kupila zares kakovostno tortico ali čokolado in v tem zares uživala. Večerja je bila sestavljena iz beljakovin in zelenjave, ogljikovih hidratov pa nisem uživala. Slani prigrizki so bili na sporedu zelo občasno. Ravno zadnjič mi je telo povedalo, da moram biti tudi pri izbiri čipsa zelo previdna glede njegove kakovosti. (V vednost, jedla sem ga po več kot enem letu.) Nisem se uprla skušnjavi in skupaj z ostalimi jedla nek trgovski čips, ki mi je pustil posledice v mojem trebuhu. Na boleč način sem torej dobila še eno potrditev, da si pač nisem naredila ravno najboljše usluge.
Poleg hrane pa sem v mesecu maju 2016 dodala še intenzivne tečaje meditacije, s katerimi sem razreševala svoje podzavestne vzorce, ki pa niso imeli čisto direktne povezave s hujšanjem, ampak so mi pomagali razrešiti vse drugo. Ko sem ljudem vračala nazaj njihova bremena, jim odpuščala in spuščala travmatične situacije, se je osvobajalo tudi moje fizično telo. Stroge telovadbe nisem nikoli uvedla, sem se pa večkrat sprehodila na bližnji hrib, ali si privoščila kakšno drugačno gibanje, ki mi je všeč.
Vse to me je v približno v 10 do 12 mesecih pripeljalo do teže 55 kilogramov, ki sem jo potem lepo vzdrževala kar dolgo, vse do selitve v London.
Tam pa stvari niso tekle tako gladko, saj sem kar 6 mesecev potrebovala, da sem ozavestila, da sem povečala velikost obrokov, da jem občutno več sladkarij, kot doma in da nasploh jem veliko več, kot sem prej. Najprej sem vse skupaj pripisovala delu z otroci, s katerimi smo bili ves čas aktivni in sem zaznala večjo potrebo po energiji. A sem se po 6ih mesecih zavedla, da ta potreba po dodatni energiji očitno vseeno ni bila tako močna, saj sem si nazaj pridelala 5 kilogramov. To sem seveda hotela razumeti in prišla do ugotovitve, da sem s hrano polnila domotožje in nezdravo navezanost na določene ljudi, za katere sem imela občutek, da so mi bili na nek način odvzeti, ker sem se preselila.
Teh dodatnih kilogramov mi v času bivanja v Angliji, kljub zavedanju, ni uspelo sanirati, uspelo mi je šele doma, spet dokaj počasi, kilogram za kilogramom, s podobnimi ukrepi kot prvič. Ugotovila sem, da sta bila oba moja rezultata dokončno dosežena v poletnih mesecih. Morda bi lahko povezali tudi s tem, da že nasploh poleti uživamo lažjo hrano in smo bolj sproščeni. Bistveno pa je, da sem smernice načina življenja ves čas ohranila v skoraj enaki meri, kot sem začela. Lahko rečem, da sem v zadnjem času nekoliko manj striktna kar se tiče hrane, a osnova je enaka in to mi uspeva težo zadrževati, tam kjer želim.
Tudi nasploh je poletje odličen čas za razreševanje omejujočih vzorcev in misli, ki so vezani na nas same, našo samopodobo in samozavest. Če želite shujšati trajno in brez diet, potem je po mojem mnenju sprememba načina življenja tisti nujni korak. Menim, da drastične diete enostavno nimajo prave podlage za trajno ohranitev želene teže, ima jo pa generalna sprememba v načinu življenja in predvsem sprememba v načinu razmišljnja, ki se doseže z meditacijo in ostalimi tehnikami osebne rasti. Torej, če ste pripravljeni v svoje življenje uvesti spremembe na področju prehrane, meditacijo in sprejeti zmerno količino gibanja, ste na pravi poti. Pri razreševanju podzavestnih vzorcev, pa si lahko pomagate tudi s priročnikom na povezavi tukaj.
Pozdravček! 🙂
