Pretekli teden sem imela ta privilegij, da sem na televiziji, kjer delam, prisostvovala pri snemanju intervjuja s pevko legendarnega slovenskega ansambla, ki je govorila o sebi, svojem življenju, možu, ljubezni med njima in seveda o glasbi. Ta pogovor se me je zelo dotaknil in vsi, ki smo za kamerami opravljali svoje delo, smo bili deležni zgleda prave in večne ljubezni, ki jo živita ona in njen mož.
Kljub temu, da gre za lep zapis, sem se odločila, da ju iz spoštovanja poimensko ne bom izpostavila.
Ko je beseda nanesla na ljubezen, nam je z iskrico v očeh povedala, kako so se ob njunem prvem snidenju srečale njune oči, se prepoznale in zgodila se je ljubezen, ki traja še danes, že več kot 50 let. Ko je govorila o tem, kaj je potrebno za tak zakon, je bilo govora o prilagajanju in potrpežljivosti, pa o kompromisih, o sprejemanju razlik in strasteh drug drugega in drug do drugega.
Ko sta po nekaj letih zakona postala še glasbena sodelavca v ansamblu, so se njune poti še bolj združile in še bolj zbližale. Imela sta mnogo preizkušenj, težkih trenutkov, a tudi lepih. Vse to pa ju je delalo še močnejše. Ko je govorila o moževi težki nesreči in kako mu je pomagala pri okrevanju, so se mi orosile oči. Začutila sem tisto pristno predanost drug drugemu, tudi takrat, ko je težko.
Ob tem sem se spomnila na moja stara starša, ki si v življenju delita nekaj podobnega. Pristno in pravo ljubezen, ki ju vodi skozi lepe in tudi težke čase. Mama trenutno okreva po kapi in prav Ata je njen najboljši terapevt in motivator. Kljub temu, da ima sama močno voljo, jo tudi on spodbuja, da vsak dan vadi veliko več, kot je predpisano in veliko več kot kdo drug, ki se je znašel na podobnem. Skupaj premagujeta razburkano morje in krmarita čezenj, kot le vesta in znata. Nihče od njiju pa ne preneha, četudi sta velikokrat na koncu s svojimi močmi.
Dviguje ju tista medsebojna podpora, ljubezen, zaradi te iskre sta se našla in zaradi tega vztrajata. In ko pomislim, ali je tudi danes še kaj takega možno, se v meni zbudi neko tiho (za)upanje, četudi iskreno rečeno, trenutno poznam zelo malo parov, kjer sta mož in žena tako zelo povezana, kot so ti štirje ljudje o katerih pišem v zgornjih vrsticah.
Zdi se mi, da je danes med mladimi bolj prisotna neka instant ljubezen. Ko je lepo, je zaljubljenost na vrhuncu, užitki nepopisni, a ko pride čas za globok notranji vpogled in preizkušnje pa se nemalokrat zgodi, da se pari kaj hitro razidejo, ker ne zmorejo skupne rasti in razvoja. Niso pripravljeni sprejeti trdega dela, ki ga prinašajo osebni razvoj ter odnosi. Ko poslušam svoja stara starša govoriti o njuni mladosti, pripoved lahko pospremim samo z besedico spoštovanje. Ob vseh stvareh, ki so se dogajale, sta zmogla ohraniti najprej vsak sebe in nato še njiju dva.
Ko se tako včasih oziram okrog, si želim, da bi se nam vsem odprle oči, da bi bili zmožni globoko pogledati vase in v svoje čustveno stanje. Le mi smo tisti, ki lahko pozdravimo svoje bolečine in le mi smo tisti, ki od tega lahko zbežimo. Verjemite mi, da je prva možnost boljša, čeprav se zdi in tudi je, veliko bolj naporna. Dolga leta že gledam vase, raziskujem po svoji notranjosti in daleč sem prišla. Našla sem tehnike in metode v katerih sem se izmojstrila tako dobro, da sem danes svoje rane zmožna pogledati in tudi predelati precej hitro. No, vseeno pa se to ni zgodilo čez noč. Gradim se že 10 let in šele v zadnjih letih sem uspela dvigniti svojo samozavest in šele v zadnjih letih sem pravzaprav začela verjeti, da je tista prava ljubezen zares mogoča za vsakogar izmed nas. Za vse tiste, ki smo pripravljeni pogledati globoko vase in jo odkriti. Najprej znotraj sebe.
Pozdravček! 🙂
