Načrtovana tematika za tokratni zapis je bila vztrajnost, ki sem ji kasneje dodala še trud. Ko sem se lotila pisanja, to je bilo pravzaprav že včeraj, besede niso stekle tako, kot bi morale. Sporočilo enostavno ni in ni hotelo priti na dan. Pisanje sem odložila in že zvečer ugotovila, da me je čakala še ena lekcija, vezana na to tematiko.
Prvotno sem se malo hotela navezati na prejšnji blog o večni ljubezni, ki ga najdete tukaj in tokrat sem hotela biti malo kritična do današnjega hitrega tempa življenja, ki nam je na nek način odvzel to željo po vztrajnost in trudu znotraj odnosov, dela in ostalih situacij, ki to potrebujejo. Zdi se mi, da se včasih prehitro umaknemo v prepričanju, da nekaj ni za nas, nam ni namenjeno, ali se z nekom enostavno ne moremo več ujeti.
No in kot rečeno sem potrebovala še dodatno izkušnjo, ki bo moj današnji zapis nekoliko predrugačila in mu dodala še posebno vrednost. Če se najprej ozrem na partnerstva, se mi zdi, da v glavah nosimo ideale iz romantičnih filmov, kjer je vse lepo, rožnato in vse se vedno konča srečno. Ob tem pa naj seveda ne pozabim omeniti, da se za odnose v filmih ne trudijo kaj posebno. Vse je videti nekako samoumevno in lahkotno. A tega v resničnem življenju ni. V resničnem življenju je trud, rast skozi sebe in odnos, ter vsakodnevna odločitev, da vztrajaš. Enako velja tudi za prijateljstva – trud in vsakodnevna osebna rast sta potrebna na obeh straneh, pa naj gre za katerikoli odnos.
Vendar pa vseeno pride do situacij, dogodkov in odnosov, ki skupne rasti ne omogočajo več in včeraj sem dobila lepo potrditev, da se zame v celoti zaključuje neko obdobje, ki mi je včasih pomenilo ogromno. Kar nekaj let smo z družbo deklet, ki smo se spoznale v okviru folklorne skupine, hodile na veselice. Spomnim se enega izmed poletij, ko smo bile naokoli cele konce tedna in zamudile nismo čisto ničesar. Seveda smo kdaj pa kdaj tudi kaj popile in tako še bolj dvignile naše razpoloženje. Običajno smo se na takih dogodkih srečevale tudi z drugimi ljudmi in večer se je lahko zavlekel tudi do jutra.
Zgodilo pa se mi je neko, lahko bi temu rekla povratno srečanje, kjer smo z omenjenimi dekleti obnovile, kar smo imele včasih tako rade. Priključili so se nam tudi nekateri drugi in najprej je kazalo na precej prijeten večer, kasneje pa sem spoznala, da sem se znotraj vsega dogajanja enostavno izgubila.
Ko se je zabava razvila v polni tek, se je okoli mene nabrala množica pijanih ljudi, oblaki cigaretnega dima so se valili povsod okoli mene in opazila sem, da komaj še lahko najdem pravo tematiko pogovora z nekaterimi izmed prisotnih. Vesela sem bila ponovnega snidenja z dekleti, saj se z nekaterimi nismo videle že res dolgo in z veseljem sem poklepetala z njimi, nisem pa se mogla več ujeti v prazne debate brez vrednosti z ljudmi, s katerimi smo se včasih precej več družili. Še manj pa sem se lahko ujela v pijančevanje, da tega, kako zelo me je motil cigaretni dim, sploh ne omenjam.
Ko sem že skoraj odšla, sem se spomnila, da je nekje okoli tudi moj mali brat, ki sem mu obljubila prevoz domov. (PS: Sicer ni več mali; sedaj je star že 16 let, celo glavo je višji od mene, končal je prvi letnik srednje šole, že dobro leto hodi na žure, a zame bo vedno moj mali bratec in pika.) Torej oditi v tistem trenutku ni bila opcija, ker sem vedela, da bi tudi on želel še nekaj časa ostati s svojimi prijatelji. Pa sem ostala tudi jaz.
Vprašala sem se o svojih občutkih in kot sem rekla, res sem se počutila nekako čudno, neprijetno, tako, kot da enostavno ne spadam več zraven. Moja zanimanja so sedaj drugačna, tudi dogodki, ki jih rada obiskujem so sedaj drugačni in enostavno ne prenašam več alkohola in cigaretnega dima v moji bližini. Počutila sem se kot mak sredi žitnega polja, a vseeno sem našla tisti občutek, da delam prav. Četudi se moje misli in početje niso skladala z okolico, sem sebe znotraj tega ohranila in ko je ena izmed prisotnih deklet izrekla, meni tako ljub stavek, »Vse je tako kot mora biti, moramo biti kdaj tudi razočarani, da izvemo česa nočemo.« se mi je dokončno posvetilo zakaj sem pravzaprav pristala tam. Četudi sem se po dolgem času veselila tega dogodka in četudi sem se včasih imela tako zelo prijetno, sem spoznala, da je to obdobje zame zares končano. Verjetno se je končalo že takrat, ko sem odšla v tujino, a sem po povratku nazaj vseeno vse skupaj včasih nekako pogrešala, četudi se v resnici nisem udeleževala skoraj ničesar več.
Vem, da je moja pot drugačna in vem, da je prav, da še naprej cvetim, kot tisti rdeči mak sredi polja in sledim svoji zastavljeni viziji. Tokrat je bil občutek znotraj mene tako zelo jasen (Mislim, da je bil prisoten tudi vpliv polne lune in njenega mrka, ki sta prinesla ogromno jasnost na področja, kjer tega ni bilo.) in vedela sem, da se od tovrstnih dogodkov in verjetno tudi od večine prisotnih tam enostavno poslavljam, četudi mi je morda nekoliko neprijetno. Saj vem, da sem to vedela že dolgo, a vseeno sem potrebovala dokončno potrditev, da zdaj zase izbiram druge stvari. Tiste ob katerih se najdem, se počutim jaz in ne več tistih ob katerih se počutim izgubljeno ali neprijetno. Ja, včasih pač potrebujemo več šol, da se nečesa naučimo, in včasih se moramo o čem še enkrat prepričati tudi po dolgem času.
In tukaj pride na vrsto še lekcija o trudu in vztrajnosti iz druge strani. Ko vemo, da smo naredili vse, da bi se določeni odnosi ali situacije spremenile, da bi pri njih dobili dodano vrednost, a tega vseeno nismo dosegli, ko smo prepričani, da bi nas vztrajanje v neki situaciji pustilo prazne, ko se pomirimo s tem, da smo dali še eno priložnost, samo zato, da smo se zares prepričali o neustreznosti, takrat je resnično čas za umik in čas je, da naredimo prostor za novo…
Za nove dogodke in za nove ljudi. Četudi to pomeni, da proti temu nekaj časa stopamo čisto sami. Verjemite mi, včasih je tako zelo neprijetno, ko s svojo srčno vizijo korakaš sam, ko se namesto za zabavo odločiš za delavnico ali predavanje po kateri boš osebnostno zrasel in res je včasih težko, ko se počutiš nerazumljenega, ko zagovarjaš svoja, drugačna stališča, a vse je vredno. Vredno je bili tisti mak sredi žitnega polja, četudi je običajno nezaželen. Tisti navdih, ko nekaj ustvariš, ko nekaj ozavestiš in ko nekaj spremeniš ter izboljšaš, poplača vse. Ko pa dobiš povratno informacijo še od drugih ljudi, da si imel nanje dober vpliv in da so zaradi tvojih besed nekaj spremenili tudi sami, takrat je občutek sreče nepopisen in takrat je še bolj vredno, se odpovedati stvarem, ki ne prinašajo več dodane vrednosti.
Čas, da naredite prostor za novo, je tudi takrat, ko greste v situaciji ali v odnosu čez sebe in ko veste, da ste za spremembo in izboljšanje naredili vse, a se to vseeno ni zgodilo. Jaz temu ne pravim obupati, jaz temu pravim ljubezen do sebe in vera v to, da se boste kmalu znašli med sebi enakimi ljudmi, s katerimi boste zlahka našli temo za pogovor, ki bo zanimala obe strani.
Kljub vsemu pa nikoli ne smete obupati nad svojo vizijo, cilji in željami. Ko se jih zaveste, v težkih trenutkih pa še toliko bolj, svoj trud in vztrajnost vložite vanje. In takrat boste začutili navdušenje, četudi boste veliko več sami s seboj. Ne bojte se biti sami, saj le tako lahko najdete sebe; več o tem pa v knjigi tukaj.
Pozdravček! 🙂
