Te dni sem morala podaljšati avtomobilsko zavarovanje in zaradi prometne nesreče, ki se mi je pripetila konec meseca maja, sem izgubila prav se bonitete, ki sem jih v zadnjih letih pridobila v luči zavarovalnice. To je letošnji račun močno podražilo in ko mi je agentka razložila sistem vrednotenja, se mi je zdelo, da je pri nas vse narejeno tako, da si za majhno napako, ki jo narediš kaznovan tako močno, ko pa delaš dobro, se nagrade prištevajo zelo počasi. Sistem torej, ki nikakor ne daje motivacije, da bi se ljudje dejansko trudili stvari izboljšati, saj se pridobljene bonitete povrnejo šele v več letih, medtem, ko jih izgubiš vse na enkrat. Meni se zdi to popolnoma nepravično, a pustimo ta del pri miru in se posledično ozrimo na odnose.
Kaj imajo torej skupnega naši odnosi in nepravičen sistem vrednotenja? Ugotovila sem, da tudi znotraj odnosov vse preveč pogosto deluje podoben sistem. Majhna napaka, se velikokrat kaznuje z zamerami in ignoranco. Tudi sama sem je bila deležna zelo pogosto. V svojem otroštvu še posebej, dogajalo se je pa tudi v odrasli dobi. Ko pa se za odnose resnično trudimo, je to včasih spregledano pri ljudeh, kjer bi si to najbolj želeli.
Če človek stori napako, ga je precej lahko kaznovati s tišino in ignoranco. Človek, ki to počne sporoča drugemu, da ni vreden njegove pozornosti, četudi je šlo za napako, ki ni nikogar resno, oz. življensko ogrozila. Tako reagira le užaljeni ego, ki ne razume, da je lepota odnosov v iskreni komunikaciji in razreševanju konfliktov na produktiven način. Prizadet ego pa lahko naredi veliko več škode, kot smo si sploh pripravljeni zamisliti. Delovanje iz ega je vedno posledica delovanja iz bolečine in zato zadaja bolečino naprej.
Povedati želim, da ignoranca in zamere niso pravi način za reševanje odnosov, četudi se zdi najlažje. Slednje ubija nas same ter odnose in prav bi bilo, da se, preden nekoga zaradi napake kaznujemo s tem, da ga izločimo iz svojega življenja, najprej vprašamo, kakšne vrste napaka se je zgodila in jo poskušamo razrešiti po mirni poti. Kot rečeno, iskrena komunikacija je vse.
Na zelo neprijeten način sem se naučila, kako pomembno se je pogovarjati iz oči v oči, saj pisanje sporočil in telefonski pogovor ne prineseta tistega pravega razumevanja. Pomembna je mimika telesa in energija, ki jo oddajamo, zato še vedno menim, da bi se resne stvari morale reševati na drugačen način. Vem, težko je, ko se s srečanjem ne strinjata obe strani. Takrat res ne ostane drugega, kot tehnologija. A vseeno, če se prepoznate, kot tisti na drugi strani, ki ne želi konfliktov in napetosti reševati iz oči v oči, se vprašajte, zakaj je lažje to storiti preko sporočil ali telefonskega klica?
Grobo sem se naučila tudi pomembnosti besed pri ljudeh, a ugotovila sem, da še vedno drži rek; “Kar rečem jaz, je moje in kako razumeš ti, je tvoje.”
Včasih ravno zaradi tega komunikacija enostavno ne steče v pravo smer, včasih se zaplete bolj kot smo si želeli, in takrat lahko zelo hitro privrejo na dan občutki krivde, da smo nekaj naredili ali rekli narobe. Meni se je to zgodilo neštetokrat, še ne dolgo nazaj, vse dokler nisem zares dojela, da ne morem nadzorovati ničesar drugega, kot le sebe. Ne morem vedeti, kako bodo moje besede razumljene in enostavno ni moja naloga, da z ljudmi ves čas delam v rokavičkah. Seveda svoje mnenje izražam ljubeče in s spoštovanjem, a še vedno to ni garancija, da bo razumljeno tako, kot je bilo podano.
Vprašajte se, kako vi sprejemate mnenje in kako se ljudje odzivajo na vas, ko svoje mnenje delite?
Če se vam še vedno dogaja, da vas ljudje po tem, ko poveste svoje, ignorirajo in razumejo drugače, kot bi želeli, potem je morda čas, da se, vsaj za nekaj časa, umaknete. Ugotovila sem, da četudi si želimo razrešiti odnos, včasih nimamo nadzora nad tem in ko to sprejmemo, je občutek tako zelo osvobajajoč.
Sama sem to doživela pred kratkim, ko sem v nekem trenutku enostavno začutila, da na nič več ne morem vplivati, da sem popolnoma izpustila nadzor in da enostavno nič več ni v mojih rokah. Kot bi se nekaj velikega odluščilo od mene. Ničesar ne morem izsiliti, ne morem vplivati na nikogaršnjo svobodno voljo, vse kar lahko naredim je le to, da spustim. In tokrat sem dojela zares. Občutek, ko nadzor izpustiš tudi s srcem, je božanski – kot bi odpadlo veliko breme.
Najbolj pomembno pri tem pa je, da tega občutka enostavno ne morete doseči kar tako. Ne pride, ko si najbolj želimo, ampak takrat, ko ne pričakujemo. Sama sem morala narediti mnogo meditacij, prebrala sem mnogo knjig in popisala ogromno strani v mojem dnevniku, ko se mi je nekega dne, pod tušem zgodil tako močan aha moment, da sem za trenutek obstala od navdušenja. Leta dela, vztrajanja in potem nekega dne, kot strela z jasnega. Ko že skoraj obupaš, se prikaže nagrada. In tej nagradi se reče osvoboditev. Spustiti nadzor s področja, ki se kar ni in ni razrešilo. To je nekaj najbolj veličastnega, kar se lahko pripeti.
Dragi moji, začnite postopoma in ne prehitevajte rezultatov. Jaz svoje gradim že več kot 10 let. Gradila sem jih kot kamen na kamen in še vedno jih. Kakšne korake delam, razkrivam v knjigi; Izgubila sem tebe, a našla sem sebe, ter v elektronskem priročniku; Kako iskati omejujoča prepričanja? ki sem ju združila v hvaležen paketek. Zato, da boste z raziskovanjem sebe lahko začeli takoj!
Upajte si in poglejte vase tako kot je treba, splača se, četudi je večino časa brutalno naporno. Če ste med tistimi, ki druge radi zelo hitro kaznujete, to prenehajte početi, saj kot že rečeno, kako vi sprejemate besede drugih, je samo odziv vas samih. Če pa ste med tistimi, ki vas drugi vedno znova ignorirajo in izločajo iz svojega življenja, se umaknite kar sami. Vsaj za nekaj časa. Ko ste sami, boste šele lahko spoznali svojo lastno vrednost in kaj si dejansko želite od svojih odnosov.
Pa še skok na HVALEŽEN PAKETEK! 🙂
Pozdravček! 🙂
