Zame je značilo, da večino svojega časa na ustih nosim nasmeh. Še dobro se spomnim dni, ko mi je prijatelj ves čas govoril, kako žarim in še bolj živo se spomnim tudi dni, ko je ta nasmeh usahnil. Izgubila sem žar v svojih očeh, pa se tega sploh nisem zavedala. Ko sem se leta 2016 znašla v temnejšem delu svojega bivanja, je bila ena izmed odločitev, da si bom tisti žar v svojih očeh spet povrnila nazaj.
Trdo sem delala zanj, a mi je po nekaj letih naposled le uspelo. Iskrice v očeh so se spet prižgale in navdušenje se je vrnilo. Takšno stanje pa bi rada ohranila za vedno, zato sem se odločila, da za lažje razumevanje tega notranjega žara danes spregovorim nekaj na to temo.
Naslonila se bom na prispodobo sonca, ki žari na nebu in nas razveseljuje s svojo zlato svetlobo in nam daje veselje. Včasih pa to sonce zakrije kak oblak, včasih je nežen bel in puhast, včasih pa pride temačen siv in zdi se, da mu ni videti konca. Toda sonce vseeno ostane tam na nebu, je ves čas prižgano in ves čas sije.
Prav enako pa se zgodi v našem življenju. Težke okoliščine so tisti siv neprebojen oblak, ki nam zakriva pogled na naše notranje sonce, na tisti notranji žar, ki ga ne začutimo takrat ko bi ga hoteli. A če le ohranimo to dobro misel, smo ves čas lahko prepričani, da tisti notranji žar ostaja živ, tako kot naše sonce, le potruditi se moramo, da tisti sivi oblak kar se da hitro začnemo odmikati stran. Seveda včasih ne gre čez noč, včasih deževje vztraja, morda se zdi celo, da je vsak dan močnejše, a upanje in zaupanje je tisto, kar naše notranje sonce ohranja živo.
Dragi moji, polagam vam na srce, da kljub vsem težkim trenutkom in izkušnjam ohranite vero v svoje notranje sonce, ki je resnično, tako kot je resnično tisto tam gori na nebu.
Pa srečno!
