To je stavek, ki sem ga v zadnjih tednih slišala večkrat, prišel je s strani osebe, ki jo zelo cenim in zato sem si ga malo izposodila za naslov mojega zapisa.
Za menoj je neskončno turbulentnih nekaj dni, ko se je usuvalo name z vseh koncev in krajev. Toliko pritiskov na moje boleče in še nerazrešene vzorce na enkrat… Uff, še dobro, da imam toliko znanja in orodij, da sem vse skupaj odlično uredila. Presenečena nad svojimi reakcijami, sem se spet naučila nekaj o sebi in tudi o svetu, ki je v moji glavi še vedno lep in rožnat.
Ta konec tedna sem spet spoznala, da kljub moji cvetlični predstavi, temu ni čisto tako in da gre slovenska nevoščljivost do vesolja in nazaj. Prizadelo me je, priznam in lahko rečem, da sem se nekoliko sesula, četudi sem nespoštovanje do dela drugih ljudi, s strani slovenskih družin v preteklosti opazila že kot varuška. Lahko rečem, da toliko nespoštovanja, kot ga je v Sloveniji na splošno, v času mojega bivanja v Londonu, nisem opazila prav nikoli.
Ne vem, zakaj je temu tako, toda očitno je, da se svojih vzorcev in gneva v tem letu ne bo dalo več pometati pod preprogo. Dragi moji, čas je, da se otresemo svojih kompleksov in da začnemo drug drugemu pomagati, namesto, da si pod noge mečemo polena.
Veste, za svojo srečo, veselje, dobro vibracijo, notranji mir in uspeh je potrebno delati. Potrebno je spremeniti način razmišljanja in delovanja, meditirati, brati, pisati ter razmišljati o svojih občutkih, jih opazovati in razreševati. Naša naloga je, da spoznamo sebe in da se končno izkopljemo iz vloge žrtve, ki je na tej naši mali zemljici še kako trdovratna.
Zakaj bi se morali gledati postrani, če se lahko objamemo in skupaj rastemo? Zakaj bi se morali spotikati, če si lahko podamo roke in gremo čez oviro skupaj, hitreje in močneje? Zakaj bi bili koristoljubni, če pa lahko poiščemo način, da bomo v določeni situaciji na boljšem vsi vpleteni? Zakaj bi bili nevoščljivi, če se pa lahko skupaj veselimo uspeha nekoga drugega in se imamo tako lepo skupaj in vsi? In zakaj nebi nekomu odkrito povedali kaj čutimo do/ob njem, pa naj gre za navdušenje, veselje, ljubezen ali pa morda strah in ljubosumje?
Še mnogo je teh zakaj-ev v moji glavi in vsak dan pride kakšen nov. Veliko jih je že dobilo svoje odgovore, veliko jih še bo. Je pa dejstvo, da vera v rožnati svet v meni ostaja za vedno. Verjamem, da imamo vsi možnost za spremembo, le dovolj si jo moramo želeti. Verjamem, da nam lahko vsem uspe biti srečni in izpolnjeni, vsakemu na svoj način. Ni treba veliko, da sebi in nekomu drugemu polepšamo dan. Potreben je le nasmeh, iskrena predanost in občutek, da imamo radi sebe in druge ljudi.
Naša naloga in odgovornost je, da napolnimo sami sebe s stvarmi, ki jih imamo radi, naše razpoloženje je naša kreacija, zato poskrbimo, da bo dobra. Pojdite k ljudem, ki jih imate radi in jim to iskreno povejte in pokažite. Objem dela večji čudež, kot spotika in verjemite mi, tudi počutili se boste veliko bolje. Še prej pa objemite sebe. Priznajte si svoje ranljivosti, vsi jih imamo in jih spustite stran.
Če se ob tem vprašate kako, boste nekaj namigov našli tukaj. Za konec pa le še en stavek, ki naj vam vsem da misliti in naj vas spodbudi v akcijo.
RADI SE IMEJMO!
Pozdravček! 🙂
