Motivacijsko pismo Sloveniji

Najlažje bi bilo pritrditi, da časi res niso rožnati in da je velika kriza, pa tega ne želim. Preprosto zato, ker verjamem, da smo kot odrasli ljudje, zmožni poskrbeti za svoje notranje razpoloženje sami in tako zmanjšati negativni vpliv kolektivne energije, ki je trenutno prisotna v Sloveniji.

Moram priznati, da je vibracija, ki jo čutim v Švici, kjer se trenutno nahajam, popolnoma drugačna. Zdi se, da so ljudje zadovoljni in srečni. Spoštujejo osnova pravila in zato ni potrebe po drastičnih ukrepih. Ko je bilo nekaj dni nazaj izdano navodilo, da so maske obvezne tudi na vseh peronih postaj, so jih ljudje preprosto nataknili in sneli, ko so se premaknili na ulico. Tako preprosto je tudi zame. Masko uporabljam vsak dan, nekako sem se je navadila in izgubila sem tisti odpor, ki sem ga s seboj prinesla iz Slovenije. Razlog pa je samo v tem, da tukaj veljajo nekakšni kompromisi. Ljudje spoštujejo tisto kar jim priporoča stroka, odločevalci pa spoštujejo svoj narod.

In ja verjetno bi tako moralo biti pri nas, pogrešam spoštovanje. Pa ne bom sodila, niti izražala svojega mnenja, ker za tale članek resnično ni pomembno, namen tega članka je opogumiti Slovenke in Slovence, da se zazrete vase, v svojo notranjost in da pozdravite rane, ki so vas vodile skozi življenje. Če bomo kolektivno izbrali Ljubezen namesto sodbe in manipulacije, potem smo na zelo dobri poti, da ozdravi tudi kolektivni duh naše preljube države, ki je trenutno zelo ranjen. Že Cankar je Slovence označil za narod hlapcev in to je velika bolečina, ki sedaj išče pot na plano, da se pozdravi. Največ pa bomo za kolektivno zavest naredili s tem, da bomo najprej pozdravili vsak svoje rane.

Prav je, da čutimo sram, krivdo, jezo, nestrpnost, vse to je del nas in prav je, da se tem občutkom zazremo v oči, z njimi sedimo dokler je potrebno in jih izdihamo iz našega telesa. Rešitev nudi le soočenje, tlačenje tukaj ne pride v poštev, saj to ni dolgoročna rešitev. Morda se v danem trenutku zdi najlažja, a na dolgi rok prinaša več škode kot koristi, saj bo slej kot prej prišel trenutek, ko se bo bolečina enostavno hotela izraziti. In če je ta bolečina potlačena zelo globoko, potem lahko zelo poškoduje in rani, pa ne samo tistega, ki jo čuti, temveč tudi druge ljudi. Tisti, ki trenutno povzročajo velike rane vsem, so pravzaprav najbolj ranjeni. Saj le ranjen človek rani naprej. Človek, ki je v globoki temi ne zmore videti svetlobe, a če bo svetloba iz okolice postala dovolj močna, potem bodo žarki svetlobe obsijali tudi te ljudi.

Zato dragi Slovenci, namesto sodbe izberimo razumevanje in ljubezen, posvetimo se svojim ranam, jih osvetlimo in izpustimo. Ko bomo žareli bomo lahko ta žar prenesli tudi na druge ljudi, pa tisti drugi še na druge in tako naprej in tako naprej. Tako kot se hitro širi virus, tako se lahko hitro širi tudi svetloba. Le da te svetlobe in tega žara ne morejo prekriti nobene maske, nobene omejitve in nobeno ločevanje. Žar svetlobe se širi nezavedno, močno in hitro, le želeti si moramo, da smo tudi mi del tega prenosa.

Sedite na kavč, zaprite oči in se pogovorite s svojimi strahovi, bolečinami, željami in občutki in dovolite svojemu žaru, da se pokaže. Zaceljen človek razmišlja in deluje drugače, deluje sebi in tudi drugim v prid in dokler se dogajajo krivice na katerem koli področju vemo, da imamo opravka z bolečino in ranjenimi posamezniki.

Dragi Slovenci, znamo tem bolečinam pogledati v oči in reči dovolj je bilo?

Pa še drugo bolj pomembno vprašanje, ki si ga zastavljajte kar naprej: “Kaj lahko jaz sam/a naredim v tem trenutku, da se bom počutil/a bolje?”

Prisežem, odgovori, ki jih boste dobili na to vprašanje vas bodo poslali v višave.

Pozdravček!

Maja – MičnaCvetlična