Moram ti priznati, da je bila lekcija in spreminjanje notranjega samogovora zame ena izmed najbolj pomembnih, če ne kar celo najbolj pomembna lekcija na področju osebnostne rasti.
Način, kako sem se v preteklosti pogovarjala sama s seboj, resnično ni bil prijazen in prepričana sem, da se mi lahko pridružite mnogi.
Dolga leta se ogromno družim z otroci, jih opogumljam, spodbujam in se trudim biti dober zgled zanje, ni pa tako zelo dolgo nazaj, ko sem šele zares ugotovila, da sem se ves ta čas z njimi pogovarjala lepše, kot pa sama s seboj.
Pa pravzaprav je bilo enako tudi z odraslimi. Če sem za drugega človeka z lahkoto našla opravičilo, spodbudne besede, tolažbo, ali pohvalo, se je zame to zgodilo redko.
Prej nasprotno. Zase sem zelo hitro našla kritiko, ali pa celo obsojanje in občutek krivde. Zoprno, vam rečem! Mislim si pa, da me zelo dobro razumete o čem govorim, kaj ne?
No, vseeno pa mi je življenje pripeljalo na pot toliko lekcij, da sem nekega dne le spregledala. Moram priznati, da sem še danes ponosna na te uvide.
Dojela sem, da je moja naloga, da tiste lepe in spodbudne besede, ki jih najdem za druge, še posebej za otroke, namenim tudi sebi. Moja naloga je, da se potolažim, ko gre kaj narobe, da si oprostim, da se spodbudim in pohvalim.
Sliši se enostavno, a dejstvo je, da sem dolga leta delala ravno obratno in prepričana sem, da nisem edina.
Se najdeš zraven, kaj ne?
In ja, ni bilo enostavno, ampak se je dalo in se še da to spremeniti. Z nekaj vaje in trdne volje, sem prepričana, da lahko uspe tudi tebi, če se prepoznaš v napisanem. In na tem mestu, bi te rada spodbudila k preprosti akciji, ki pa jo lahko izvedeš kadarkoli.
Daj poglej svoj notranji monolog, poskusi ga najprej opazovati, ko pride do kritične situacije, recimo v trenutkih, ko kaj storiš “narobe.” Se grajaš, kriviš, kaznuješ, ali pa morda že lahko najdeš vsaj delček razumevanja zase?
Opazuj se popolnoma objektivno, brez kakršnihkoli sodb, naj bo to le golo zbiranje podatkov in pravzaprav popis realnega stanja.
Spodbujam te tudi, da zatem opazuješ še tvoj odnos do drugih ljudi. Uberi enak princip zbiranja podatkov, kot pri sebi.
Morda bodo rezultati presenetljivi, a vsekakor naj ti bodo velika motivacija, da nespodbudni samogovor spremeniš v spodbudnega.
Ko vse skupaj ozavestiš, pa je na vrsti razumevanje in vklapljanje nežnosti do sebe. Morda si lahko predstavljaš, da se pogovarjaš s približno tri leta starim/o Ti. Še bolje pa je, če poiščeš kakšno tvojo sliko iz otroštva, tako da malo/ega sebe zares dobiš pred oči in začutiš.
V naslednjem koraku oz. vsakič, ko se želiš grajati, si pred seboj nariši sliko sebe majhne/ga in se vprašaj, če bi ravnal/a enako; bi se obsojal/a, grajal/a, krivil/a ali bi razumel/a, objel/a, tolažil/a?
Zanimivo, kaj ne? Pa tudi zelo učinkovito. Ko se izuriš v predstavi, da imaš malo/ega sebe ves čas pred seboj, kar na enkrat postaneš sam/a s seboj veliko prijaznejša/i…
Boš poskusil/a?
Vesela bom, če z menoj deliš svoje misli, in kako ti gre vse skupaj. Lahko jih zapišeš v komentar, ali pa se mi oglasi prek elektronske pošte.
Če pa slučajno na svoji poti potrebuješ dodatno roko, mi pa le sporoči. Tule je več informacij o tem, na kakšen način ti lahko pomagam. ❤
Pozdravček
Maja – MičnaCvetlična ❤
