Slednje sem se dolgo časa spraševala tudi sama, no vse dokler se nisem srečala s prvim testom. Pred kratkim pa sem doživela enega takega res močnega, saj je bila situacija povezana z njim zame med najpomembnejšimi področji. Ker je tako pomemben, sem se odločila, da ga nujno moram deliti s teboj.
Na sporedu sem imela prvo učno uro avtogenega treninga z mojo prvo tečajnico. Obe sva na ta dan čakali zelo dolgo in zelo težko. Jaz sem se noro veselila, da bom svoje znanje lahko predala naprej, ona se je veselila, da bo to novo znanje lahko prejela.
Pred začetkom sem imela v svoji glavi skoraj v celoti izdelan načrt, kako naj bi vse skupaj potekalo in že nekaj dni sem se, kot rečeno sama pri sebi veselila začetka. Pričakovala sem, da bo šlo lahko, a sem očitno vseeno večer prej še morala doživeti končni test, ki je potrdil mojo pripravljenost na tako odgovorno nalogo, kot je predajanje znanja s področja osebnostne rasti.
Čustveni šok in stiska zaradi nepričakovane situacije, sta me pripeljala do misli, da bi najino srečanje za nekaj dni prestavila, a sem še pred tem uporabila vse svoje metode in trike, ki jih poznam, ter se že zvečer spravila v precej višjo čustveno vibracijo. K sreči sem se tudi dobro naspala in se naslednje jutro zbudila v prenovljeni energiji in s popolnoma novo močjo ter odločitvijo, da mojo prvo seanso izpeljem tako, kot sem si jo zastavila.
V tistem dnevu sem pred srečanjem še doživela nekaj čustvenih nihanj, a sem jim pustila, da se izrazijo in se tako še malo bolj osvobodila. Ko sem dojela, da sem ravnokar prestala en tak velik čustveni test, sem se srečanja veselila še toliko bolj, svoje znanje pa sem potem predajala z lahkoto in z največjim užitkom. Tudi odziv moje tečajnice je bil odličen, za kar sem seveda še posebej hvaležna.
In ker v zadnjem času ozaveščanje lekcij, vsaj pri meni, poteka zelo hitro, sem spoznala, da je bila ta težka čustvena situacija, ki se mi je pripetila tisti večer, pravzaprav en velik test moje namere in moje želje po predajanju znanja o avtogenem treningu. V slednje verjamem, saj sem sama najboljši možni dokaz, da avtogeni trening spreminja življenje na bolje, a vseeno sem očito morala sama sebi potrditi, da sem pripravljena, da sem dovolj odločna in da resnično živim, kar govorim in konec koncev tudi učim.
Če želim ljudi učiti o osebnostni rasti in jih navdihovati, sem torej morala sama sebi dokazati, da zmorem preiti še tako bolečo preizkušnjo, se z njo soočiti in se odmakniti od melanholije. Lahko bi se prepustila vlogi žrtve, jezi, žalosti in krivila vpletene za mojo stisko. Lahko bi se zavalila v žalovanje ob izgubi nečesa preteklega, nečesa, kar je tisti večer želelo svojo pot, a sem se odločila drugače. Zbrala sem pogum in četudi je močno bolelo, sem šla naprej sledit temu, kar sem si že dolgo želela. In ker sem sledila svoji želji in nisem dovolila žalosti, da me spravi stran od načrtovanega, sem bila nagrajena z užitkom ob delu in s hvaležnostjo v mojem srcu in s hvaležnostjo, ki mi jo je izkazala moja tečajnica.
Za menoj je torej mini osebna zmaga, spet sem uspela najti navdih in spet slednje želim deliti s teboj, ker ti želim pokazati, da je možno.
Lahko se odločimo za eno ali za drugo. Vem, da je včasih lažje obtičati, da je včasih lažje obžalovati, vem, da boli, a vem tudi, da se da najti motivacijo, da preideš, se pobereš in posledično močnejši/a stopaš naprej po poti svojega življenja.
Kako se torej danes odločaš ti? Misliš, da se lahko soočiš s čustveno bolečino in se usmeriš na svoje notranje bistvo in nehaš svoj smisel iskati zunaj sebe?
Če na zgornje vprašanje odgovoriš pritrdilno in če potrebuješ še nekaj dodatne spodbude in nasvetov kako, se mi oglasi. Vse podrobnosti najdeš na povezavi tukaj.
Pozdravček!
