Ko govorimo o podzavestnih vzorcih, to pomeni, da določeno naše delovanje, reakcija, besede in podobno izhaja iz nekega bolečinskega jedra, ki se nahaja v naši podzavesti. Skozi sledeči zapis, ti bom vse skupaj razložila na konkretnem primeru iz moje primarne družine, saj se mi zdi, da bo tako najlažje, da začneš prepoznavati tudi svoje vzorce, ki ti ne služijo več.
Jaz, brata in oče smo pobirali krompir, ko je mlajši brat predlagal, da bi naredil ogrodje iz bal in to obložil s folijo, nastala struktura, pa bi služila kot plavalni bazen. Oče se je odzval tako, da je njegovo idejo negiral, še preden ga je karkoli vprašal o njej, ali vsaj premislil o tem, kaj bi se zgodilo, če se ideja zares tudi realizira.
Sama sem prepoznala očetovo avtomatsko reakcijo, zato sem pobudo prevzela jaz in brata izprašala o njegovi ideji, kako si je to zamislil, ga opozorila na svoje pomisleke, kje bi se lahko zataknilo in bi bila potrebna dodatna pozornost in podobno. Skratka želela sem, da vidi, da njegove ideje imajo težo in da je o njih vredno vsaj razmisliti, ali je realizacija doprinos, ali pa pač ne.
Čez nekaj časa, pa sem jaz bratu predlagala drobno izboljšavo na kombajnu za pobiranje krompirja, ki bi prihranila eno dodatno delo, ki smo ga do sedaj morali opraviti dvakrat. Ko sem ugotovila, da je to nesmisel, sem ga prosila, če bi to nadgradnjo izvedel. Njegova reakcija pa je bila popolnoma enaka, kot prej očetova na njegovo idejo.
Ker sem spet prepoznala avtomatski podzavestni odziv, si tega nisem gnala k srcu, le dobila sem lepo priložnost, da tudi brata opozorim na to, kaj se je ravnokar zgodilo in kakšen je bil njegov odziv. Razložila sem mu, da se vzorci vedenja na tak način prenašajo naprej. Brat je podzavestno skozi svoje odraščanje sprejemal, da njegove ideje niso bile sprejete, niti slišane, temveč so bile po večini zatrte, še preden so bile dobro izrečene. Posledično je tudi sam prevzel tak vzorec in on sam na mojo idejo reagiral tako, da jo je zavrnil.
Ko sem ga na slednje opozorila, je doživel pravo malo razsvetljenje in se zavedal, da je bil njegov odziv avtomatski, tak kakršnega je pred tem doživljal on. Vzkliknil je od navdušenja, ker se je o sebi naučil nekaj novega in dobil priložnost, da nekaj spremeni zase in za svojo prihodnost. Dobil je priložnost, da ta vzorec negiranja tujih idej prekine in ustvari novega, ki bo bolj podporen zanj in za njegovo prihodnjo družino.
Otroci se učijo z zgledom. Rodijo se kot nepopisan list in do sedmega leta starosti le vsrkavajo svojo okolico in odzive ljudi s katerimi so v stiku. Torej, kar vidijo, to postane njihova realnost. To seveda velja za vse nas; kar smo opazovali, kot otroci, to je postalo naša realnost, to smo postali mi.
In na srečo na takšno realnost nismo obsojeni za vedno, saj obstajajo načini in tehnike, ki nam pomagajo te omejujoče vzorce prepoznati, predelati in jih tudi spremeniti. Eden izmed odličnih načinov s katerim lahko začneš, je pisanje, ki ti bo pomagalo ozaveščati tvoje vzorce. Konkretna navodila, kako se zadeve lotiti, najdeš v priročniku, Kako iskati omejujoča prepričanja, ki ga najdeš na povezavi tukaj.
Če pa že veš, da ne zmoreš sam/a in da ti priročnik ni zadosti, se mi oglasi na e-mail maja@mična-cvetlična.si in se bova dogovorila/a za virtualno srečanje, kjer bova tvoje vzorce iskala/i skupaj. Več o osebnih meditativnih pogovorih si lahko prebereš tukaj.
Za danes ti želim vse dobro in naj bo prepoznavanje, ter razreševanje tvojih podzavestnih vzorcev čimbolj lahkotno.
Pozdravček!
Maja – MičncaCvetlična
