Današnji dan je deževen in ustvarja neko posebno melanholijo. Včasih nisem preveč marala deževnega vremena, danes pa ga imam rada. Pomeni mi odmor od dnevnega vrveža, vse je tako tiho, šumenje dežja pa ustvarja neko tako pomirjujoče stanje, da ga je težko opisati, preprosto ga je treba doživeti. Še najboljši približek bi bil, če bi rekla, da je to neko prijetno meditativno stanje, kjer oči ostanejo odprte.
Oziram se skozi okno in poslušam šumenje dežja. Kapljice padajo na tla vsaka v svojem ritmu, jaz pa v sebi občutim tako blažen mir, ki me odpelje nekaj dni nazaj, ko sem se sprehajala ob kanjonu reke sredi mesta. Ta prostorček je, odkar sem se iz vasi preselila v mesto, moj najljubši kotiček in tja se grem malo nadihat svežega zraka. Tisti dan sem si privoščila sprehod po krožni poti in se ustavila na lesenem mostičku, ki je vodil čez reko. Sonce je sijalo, bilo je prijetno toplo spomladansko vreme. Postala sem tam in se zazrla v počasi tekočo reko. Tekla je po svoji strugi, a ta struga je bila drugačna, kot pa nekaj časa nazaj.
Poglobila sem se v opazovanje in videla reko, kot naše življenje. Danes je tekla po bregu, na katerem sem nekaj mesecev nazaj lahko sedela. Vsakič ko jo opazujem teče drugače. Nekoliko se prilagaja, včasih je širša, včasih ožja, a glavnina ostaja enaka. Vedno teče naprej, nikoli se ne ustavi in nikoli ne odneha. In tudi naš namen je, da nikoli ne odnehamo, da se nikoli ne vdamo, da tečemo naprej in da vsak dan znova rastemo, se razvijamo in se učimo.
Navdušena nad novimi spoznanji sem se sprehodila naprej. Sonce je še vedno toplo sijalo name medtem, ko sem hodila po stezici ob robu travnika, na katerem so se svetlikale rumene glavice regratovih cvetov. Včasih sem na regrat gledala kot na plevel, ki se nabira sredi travnika, a tokrat sem ga videla skozi popolnoma nove oči. Tisti rumeni cvetovi so se bleščali v vsej svoji lepoti. Pomislila sem, da jih čez nekaj časa ne bo več, da bodo iz njih nastale lučke. In tako smo spet pri spreminjanju, katerega je deležen tudi regrat. Najprej je samo zelena rastlina, ki kasneje zacveti, nato pa nastanejo še igrive lučke. Ta sprememba nastane vsako leto znova, spomladi se zbudi in jeseni zaspi. Kakšna čarovnija. Mi vsi smo čarovnija, naše življenje je čarovnija, le videti in prepoznati je je treba.
Dragi moji bralci, vzemite si nekaj trenutkov samo zase in opazujte vse okoli sebe. Našli boste mnogo lepot, ki vam bodo odprle oči in spremenile razmišljanje. Opazujte male stvari in jih naredite pomembne. Boste videli kako bo vaše življenje kar na enkrat postalo mala čarovnija.
Radaaa vaas imaaam in lep pozdrav do naslednjič. ?
