Sedla sem na vlak in se odpeljala do vasi Hitchin, ki je na podeželju, a zelo blizu Londona in z zelo dobro povezavo od mene. Tam se nahaja prijetna kmetija, kjer pridelujejo sivko. Našla sem jo na spletu, občutek pa me je kar sam vlekel tja. Pa bi zjutraj skoraj ne šla, saj me je začel premagovati moj ego, ki mi je nalagal “pomembnejše” opravke. Morala bi odpreti račun na banki, pa raziskati mesto in podobno. Tisoč in ena stvar, ki naj bi bila v tistem trenutku bolj pomembna od moje želje. Bolj pomembna od tega, da je moje telo ob načrtovanju tega izleta kar poskakovalo od veselja. No, na srečo se tokrat nisem pustila zmesti in se odpravila.
Od postaje do kmetije me je pripeljal taxi in ko je zapeljal na dvorišče je moje srce zadrhtelo. V sebi sem tiho zajokala od navdušenja in hvaležnosti, da sem tukaj. Ko sem se sprehodila po polju sem občutila občutek domačnosti in željo po tem, da v prihodnosti želim živeti na deželi. Počutila sem se tako doma, tako ganjeno… Na nek način težko opišem občutke, a so tako resnični… Sedla sem na klopco na vrhu polja. (Ja, polje je malo valovito, prikupno, predvsem pa veliko.) Ozirala sem se okoli, jokala in občutila tisti domač občutek. Pripadnost. Zdaj še bolj vem, da sodim na deželo. Tisto pristno. Tisto, kjer slišiš ptičje petje šumenje listov in brbotanje žuželk. Sonce je bilo prijetno toplo, nekje okoli 25 stopinj, kar je ravno prav zame in tudi veter je ves čas prijetno pihljal.
Med tem ko sem bila sama s seboj in jokala, sem ves čas imela občutek, da se čistim. Da čistim še zadnjo navlako, ki me loči od svobode… Bila sem tam, tako prisotna in tako živa. Tako dober občutek, za katerega želim, da ostane ter traja in traja… Bilo je posebno in to enostavno moraš doživeti…Okoli mene ni bilo nikogar, ki bi hotel spreminjati moj čas, mi vzeti moj trenutek, nikogar, ki bi me priganjal; v mojih mislih ni bilo ničesar, samo jaz… In samo od mene je bilo odvisno, kaj se bo, oz. se je zgodilo v naslednjem trenutku.
Prestavila sem se na tla v pokošeno travo, čisto blizu sivkinega grma. Čisto nič me ni motilo, če si morda malo umažem obleko… Samo opazovala sem okolico in sebe, svoja čustva in spuščala… spuščala vse, kar ne sodi več k meni.
Naredila sem prostor novemu in neznanemu. . . vsemu kar me še čaka. . .
Kasneje sem se izgubila med sivkinimi grmički in se z njimi zlila v eno. Nabirala sem cvetove, vonjala čudovite opojne vonjave in še naprej poslušala ptičje petje in brenčanje čebel ter čmrljev, ki so se vneto pasli na vijoličnih cvetovih, ki so jih kar vabili medse. Res je bilo prijetno. Človek bi tam lahko ostal ure in ure.
Zemlja je precej kamnita in tokrat je bila dokaj suha. Ko sem hodila med grmički, so se cvetovi in listi plazili po mojih nogah, zaradi česar sem bila deležna še dodatnega vonja, ki je zame vsakič znova neizmerno omamen. Sprošča me, tokrat pa je v meni vzbudil še popolno hvaležnost. Sploh ne vem, če si je tak občutek sploh mogoče predstavljati dokler ga ne doživiš. Samo hvaležnost za vse kar mi je dano, brez kančka samoumevnosti. Hvaležnost, da sem lahko bila tam, se sprehajala naokoli, hvaležnost, da mi moje zdravo telo to omogoča in hvaležnost za vse ostalo, kar mi je pomagalo priti do točke kjer sem se znašla.
S hrano se tam nisem posebej ukvarjala, sem si pa privoščila čokolado z dodatkom sivke ter mete. Okusa je bila dobrega, je pa okus mete prevladal, zato sivkinega nisem posebej zaznala. Pozno popoldne sem se “pocrkljala” še z borovničevo torto, ki naj bi bila pri njih najbolj priljubljena, vendar nisem bila posebej navdušena, ker je bila za moj okus preveč sladka in premalo kremasta. Občudovala sem tudi konje, ki so pasli ob kmetiji, z enim pa sem se celo spoprijateljila. Ko sem se ga dotaknila, sem začutila posebno energijo, ki mi je spet povzročila občutek hvaležnosti in domačnosti.
Preživela sem zares poseben dan in tudi ljudje tukaj so zelo prijazni. To pa se je zgodilo zato, ker sem take ljudi v svoje življenje privabila sama. V svoja prepričanja sem vnesla miselnost, da so ljudje okoli mene prijazni in da mi je lepo, zato se to v resnici tudi dogaja. Hvaležna sem si, da se zjutraj nisem podredila egu in lenobi ter odšla na pot. Niti trenutka, ki sem ga prebila tam, mi ni žal in tudi vsak funt, ki sem ga porabila, je bil vreden tega in neskončno sem hvaležna zanje, da sem jih imela na voljo in sem si izlet lahko privoščila.
Dragi moji bralci tudi vi si kdaj privoščite kak tak izlet ob katerem se vam naježi koža. Četudi vas pri tem malo opeče sonce, tako kot je mene. V vsakem primeru je vredno, zelo vredno.
Radaaa vaas imaaam in lep pozdrav do naslednjič. ?
Vaša MičnaCvetlična
