Danes želim z vami deliti svoje navdušenje ob tem, da sem si ustvarila trenutke, ko občutim srečo in veselje ob dejstvu, da sem in da vsak dan znova dobim priložnost za odkrivanje lepot življenja. In tole pišem ravno dva meseca po tem, ko sem se za nekaj časa preselila v London. Danes in že veliko juter prej, sem se spet zbudila z nasmehom na ustih, skočila sem iz postelje in sedla za računalnik, da bi slednje delila z vami. Preprosto zato, ker v tem neznansko uživam. Jutranji nasmeh je nekaj najlepšega in pride sam od sebe, nenadzorovano. Ko sem se tega zavedla, je moje telo preplavila neskončna hvaležnost. Tako dober notranji občutek, ki ga je težko opisati z golimi besedami, saj ga je potrebno doživeti in občutiti.
A naj povem, da ni bilo vedno tako. Spomnim se dni, leto in pol nazaj, ko sem se vsak dan zbujala s strahom, nejevoljo in z občutkom naveličanosti sebe, svoje službe in svojega stanja, v katerem sem se znašla. Ko se mi je nato življenje zrušilo na drobne koščke, sem tem občutkom dodala še obilico solza ter razočaranja in to obdobje resnično ni bilo prijetno.
Nezadovoljna sem bila sama s seboj, dolgo časa sem se valila v občutku žrtve in krivde ter se spraševala, kaj počnem narobe, da je stanje tako, kakršno je. V službi nisem bila več zadovoljna, potem pa sem nekega dne preprosto dobila odpoved. Partnerstvo me ni izpolnjevalo, pa sem nekega dne pri takratnem partnerju odkrila prevaro. Tudi sama s seboj in s svojim telesom nisem bila zadovoljna, saj sem ugotovila, da sem z odvečno težo spet ušla preko meja dobrega počutja. Ko si zjutraj ne moreš več normalno zapeti hlač in ko vse majice postanejo pretesne, preprosto začneš obupavati nad seboj.
A vseeno se je pokazala iskrica upanja in ob vsem tem sem zelo hitro vedela, da tako ne gre več naprej. Bila sem v hudi notranji stiski, a ohranjala me je volja, da se iz tega želim rešiti, kakor hitro je možno, zato sem iskala metode, učitelje, knjige in ostala orodja, za katera sem mislila, da mi lahko pomagajo. Preizkusila sem mnogo stvari, prebrala mnogokatero knjigo, a rdeča nit je bila povsod enaka. Izgubila sem stik sama s seboj in nisem se znala imeti rada. Nekaj v meni je hrepenelo po spremembi, zato je staro in nekoristno najprej moralo zapustiti moje življenje. Soočila sem se z različnimi izgubami, ki so me prisilile, da sem si vzela čas samo zase in raziskovanje svoje notranjosti.
Lekcije so se vrstile ena za drugo, najbolj pa sta mi pri tem pomagala meditacija in pisanje. Lansko poletje sem si načrtno vzela prosto, veliko sem bila sama, da se je občutek osamljenosti počasi začel spreminjati v samost. Iz tega občutka, ko se ti zdi, da te prav nihče ne razume, sem počasi začela prehajati v obdobje, da sem začela uživati sama s seboj. Opravila sem na tone meditacij, včasih tudi po več ur na dan, saj sem se resnično hotela izkopati iz krize. Popisala sem ničkoliko dnevniških zapisov, da sem iz sebe čistila vso nesnago, ki mi več kot očitno ni več dobro služila. Treba je bilo narediti prostor za novo, a to pa je bilo možno narediti le tako, da sem odstranila staro. Več o mojih izzivih najdete tudi tukaj.
Lahko rečem, da je bilo naporno in od vsega tega predelovanja, je bilo moje telo večkrat zelo utrujeno, a vseeno sem skrbela zanj v svoji najboljši moči. Lepo sem napredovala s sanacijo odvečnih kilogramov o čemer lahko preberete tukaj in počasi se je optimizem začel vračati v moje življenje. Dan za dnem sem delovala, meditirala, pisala in se izobraževala. Niti enega evra in ene ure ne obžalujem, ki sem jih vložila v vse tečaje, meditacije knjige in ostala orodja, ki so mi bila na voljo. Vodilo me je prepričanje, da so moji rezultati odvisni samo od mene in od mojega vloženega dela, ki sem ga bila pripravljena nameniti za spremembo. Garancije za uspeh ni bilo nikjer, bilo pa je upanje in počasi sem gradila tudi zaupanje, kar pa me je pripeljalo do točke kjer sem danes; Da se zbudim z nasmehom na ustih in se vsak dan posebej zahvalim nebeškim pomočnikom za nov dan in novo priložnost.
Dragi moji bralci, iskreno vam polagam na srce, če želite spremembo, bodite pripravljeni vanjo vložiti svoj čas, delo in tudi denar za orodja, ki so vam na voljo, saj le tako boste nekam prišli. Verjetno poznate pregovor; »brez muje se še čevelj ne obuje« in tudi pri delu na sebi je tako. Čudežna tabletka, ki bi čez noč odpravila vse vaše težave žal ne obstaja. Današnji svet nam ponuja kupico možnosti in med njimi je mnogo hitrih rešitev, saj je tudi tempo življenja zelo hiter, a bistvo vsega je, da se upočasnimo in resnično zazremo vase, ker je to tisti in edini ključ do vsega in tudi do boljšega razumevanja samega sebe. Če je uspelo meni, lahko uspe tudi vam. . .
Leeep pozdrav do naslednjič. ?
PS: Celotno zgodbo o transformaciji prikazano s konkretnimi primeri, lahko preberete v knjigi IZGUBILA SEM TEBE, A NAŠLA SEM SEBE; več o njej najdete na povezavi tukaj.
