Te dni se je v Londonu odprla novoletna tržnica, nekatere ulice so okrašene že dlje časa, pripravljajo se prostorčki, kjer bodo prodajali novoletne jelke, restavracije so svoje table z meniji že dopolnile s toplimi zimskimi napitki in prav čuti se že, kako tisti prijetni božični duh počasi žgečka naša srca. Prihaja postopno počasi in čisto mirno. Kar nekako samoumevno, nič se ne izpostavlja na veliko, nič ne kriči, le tiho se plazi in nas zdaj pozdravi na tem vogalu in v naslednjem trenutku na onem tam malo stran.
Prijetno in prijazno vzdušje je to in prepričana sem, da ga poznate. Pa ste se morda kdaj vprašali, kaj je sploh smisel vsega tega? Je morda vse samo močna tržna niža, ki se odlično prodaja, ali je zares še prisoten tisti pravi božični duh, pravi pomen, ki nosi globoko simboliko rojstva Jezusa?
No, jaz sem se vprašala, saj v zadnjem času vero in Boga doživljam na drugačen način, kot sem ga v preteklosti. Sedaj bi lahko rekla, da sem se naučila z njim sodelovati, ga poslušati in mu tudi zaupati v pravem pomenu besede.
Izhajam iz katoliške družine, zato sem odrasla v prepričanju, da je božič poleg velike noči najbolj pomemben praznik. Takrat se rodi Jezus in v naše domove prinese mir in blaginjo. Ljudje se zbirajo na družinskih večerjah, tudi ob molitvi in vse je videti popolno, domače in toplo. Tako kot je bila sveta družina povezana ob jaslih, se krščanske družine zbirajo in povezujejo ob svojih jaslicah in omizjih.
Ob tej misli občutim mir, radost in toplino, kar oči se mi osolzijo od tega prijetnega občutka, a se vseeno vprašam, če je povsod tako? Vprašam se, ali je iskreno in resnično tudi drugje? Ali tudi drugi ljudje občutijo enake občutke in ali se niso kje družine zbrale samo zato, ker so se morale? Sprašujem se tudi zakaj nam statistike govorijo, da je v času božičnih praznikov največ žalosti in osamljenosti? Zakaj, če bi moralo biti lepo?? In zakaj sem sploh pomislila na vse to, če pa sama v sebi občutim mir in komaj čakam, da se za praznike vrnem domov k svoji družini?
Vse to se mi je oglasilo zato, ker sem bila v preteklosti ena izmed tistih ljudi, ki so se kljub velikim omizjem počutili osamljene in žalostne. Nisem imela rada praznikov, saj se mi je vse zdelo zlagano, odveč in prisiljeno. Nisem se veselila obredov, druženj, prav ničesar. A vse le zato, ker sem bila prazna in osamljena v sebi. Vera mi ni pomenila ničesar. Prepričana sem bila, da je Bog pozabil name in da sem očitno jaz tista, ki v življenju nima sreče. Opazovala sem mojo okolico in bala sem se biti del nje. Strah me je bilo vsega, še najbolj pa mene same sebe in mojih misli.
Kot otrok in najstnica sem hodila v cerkev vsako nedeljo, če mi je bilo to všeč ali ne, zato je razumljivo, da sem zelo hitro razvila odpor. Enostavno sem človek pri katerem boste že ob kančku prisile dosegli ravno nasprotni učinek od želenega. Zelo rada sodelujem, a če v namenu občutim prisilo, ste me izgubili. Že od nekdaj sem imela rada svojo voljo in svobodo, a je nisem znala prav izraziti in ubraniti, zato sem se uklanjala volji drugih. Sledila sem in ubogala, nase pa pozabila in zato sem pozabila tudi na Boga. Nisem ga videla skozi oči svobode in skozi oči čiste in brezpogojne ljubezni. Nisem znala pomagati sama sebi in zato tudi Bog ni mogel pomagati meni.
Ko sem se lani srečala z meditacijo, so se moji pogledi začeli širiti. Razprla sem ozke naočnike in jih delček po delček, začela lomiti iz mojih oči. Odpirati so se začele nove in nove slike in moja obzorja so se razprostrla. Prvič v življenju sem začela čutiti svobodo. Najprej sem se srečala z Angeli. Slednji so mi in mi še dajejo jasne znake, da so vedno ob meni, ko jih potrebujem in tudi ko se mi zdi, da jih ne. Počasi pa sem se začela vračati tudi v cerkev, a ne k nedeljski maši. V cerkev sem hodila, ko ni bilo tam nikogar. Zahajala sem na Brezje k Mariji in tam ostajala ure in ure. Govorila sem z njo sama v svoji tišini, dovolila sem si jo spustiti k sebi. Nisem potrebovala nikogar in ničesar, nobenega posebnega obreda ali besedila. Le zaprla sem oči in se k njej zatekla s svojimi mislimi in besedami. Vedno sem imela rada svoje besede. Že v šoli mi je bilo učenje na pamet muka in če so učitelji za kontrolno nalogo zahtevali besedilo, ki je napisano popolnoma enako, kot je v učbeniku, tam nisem bila doma.
Svoboda izražanja je meni svetinja in zdi se mi prav, da jo dovolimo vsem ljudem. Sami sebi in tudi drugim. Enako velja tudi pri dojemanju in čaščenju Boga. Ni pomembno kako ga poimenujete in na kakšen način se obračate k njemu. Dovolite si svobodo in slednjo dovolite tudi drugim ljudem. Toliko kot je na svetu ljudi, toliko je na svetu tudi različnih dojemanj energijskega sveta, a ena sama je Ljubezen, ki je gonilna sila našega življenja. Odprimo se torej brezpogojni ljubezni in jo letos v prazničnih dneh občutimo intenzivno in v pristni resnici.
Dragi bralci in bralke, ko se boste odprli Bogu in njegovim usmeritvam, boste nagrajeni. Do tja pa se pride skozi meditacijo, ali pa kakšno drugo obliko dela na sebi. Povežite se s seboj, začutite sebe v vsej svoji polnosti in začutili boste tudi pravega Boga.
PS: Kako se lotiti meditacije, pa si poglejte v videu, ki ga najdete tukaj.
