Babičin “naredi spotoma” se mi dobro obnese

Podzavest in vzorci

 

Ko sem bila še otrok, sem iz Babičanih ust pogosto slišala navodilo: »Naredi spotoma in ti ne bo vzelo veliko časa ter boš vedno imela pospravljeno.«

Seveda, se mi je njeno pravilo, kot verjetno vsakemu otroku, zdelo odveč, če ne kar malce neumno. Pritoževala sem se nad njim in hudovala nad stvarmi, ki sem jih morala postoriti – Jaz, ubogi otrok. . . (Sem se ob tem smilila sama sebi. 🙂 )

No, vseeno pa sem ta »naredi spotoma« očitno zelo dobro usvojila, saj sem se pred kratkim zavestno opazovala pri kuhanju, ker nisem mogla razumeti, zakaj v naši hiši, ki si jo delim s še tremi sostanovalkami, na mizi pogosto ostaja nepomita posoda, kar dolgo časa. Slednje me je nekaj časa tako motilo, da sem želela razumeti sistem tega večnega problema čiščenja, ki se skoraj vedno pojavi v  hišah in stanovanjih, ki si jih deli več ljudi.

Ugotovila sem, da jaz večino posode pomijem že med kuhanjem samim. Ko se obrok kuha, ne tratim časa, ampak ga izkoristim za pospravljanje posode, ki je ne potrebujem več in ostankov hrane, ki so za kompost. Opazila sem, kako vse počnem čisto avtomatično, brez posebnega napora in popolnoma samoumevno. Lahko bi rekla, da tako samoumevno, kot dihanje. Sploh ne opazim več, kaj počnem, samo počnem. Ko sem tako razčlenila svoje početje, sem ugotovila, da dejansko vse počnem »spotoma«.

Seveda sem se ob tem spomnila na babico in se ji v mislih s hvaležnostjo nasmehnila. Uspela mi je vsaditi »naredi spotoma« v moj podzavestni sistem in zato pri pospravljanju za seboj, dejansko nimam nobenih težav. Ko sem bila tako zadovoljna in hvaležna, pa sem tudi lažje razumela moje sostanovalke. One tega sistema nimajo, čiščenje in pospravljanje v načinu njihovega življenja očitno ni bilo prikazano, kot eno izmed temeljnih. (Med drugim, slednje opažam pri veliki večini angleških ljudi). Njim pospravljanje ni tako zelo samoumevno, kot je nam. Ob tem si mislim, škoda za njih. 🙂

Ko sem tako pogledala še, koliko časa na ta način prihranim, sem bila še bolj zadovoljna. Jaz imam posodo skoraj vedno pomito, še preden se usedem k obroku, saj ga resnično ne morem pojesti tako vročega, kot se skuha. Ko končam, mi tako za pomivanje ostane samo še krožnik. Kakšen prihranek časa. Ne morete verjeti, kakšno zadovoljstvo me je prevzelo, ko sem svoje početje ozavestila in nanj postala pozorna. Lahko bi rekla, da sem nadvse ponosna, da med mojimi omejujočimi vzorci, ki sem jih prinesla iz otroštva, znam s hvaležnostjo prepoznati tudi tiste, ki mi koristijo. Slednje z veseljem obdržim in po njih delujem še naprej. In kot že napisano, sedaj lažje razumem moje sostanovalke in jih ne obsojam več. Sprejela sem jih take kot so, sama pa poskrbim, da se tudi v skupnih prostorih počutim dobro. In veste kaj sem začela opažati zadnje čase; gore posode niso več tako velike, kot so bile včasih. Ker sem se sama nehala obremenjevati s tem in gledam na nepomito posodo iz drugega zornega kota, se stvari počasi spreminjajo, kar same od sebe.

Dragi moji bralci in bralke, naučite se prepoznavati tudi dobre stvari, ki ste jih prejeli in sprejmite druge ljudi, ki ne ravnajo enako kot vi, z veliko mero razumevanja in odobravanja. Včasih ljudje pač nimajo razvitih enakih navad, kot mi sami, kar pa je daleč od tega, da so zato kaj slabši od nas. Ravno nasprotno, verjetno imajo razvite drugačne sposobnosti, ki jih lahko občudujemo. Spoštujmo sebe, svoje prednike in vse druge ljudi, točne take kot s(m)o in sem prepričana, da nam bo zaradi tega v življenju veliko lažje in veliko lepše. 🙂 Tako pač je, nekaj nam ugaja, drugo ne, od našega odziva pa je odvisno ali nas bo bolela glava ali pa bomo imeli še eno novo izkušnjo, oz. en nov pogled v življenju več.

 

Srečno in leeep pozdrav do naslednjič. ?

Vaša MičnaCvetlična 🙂