V sredini novembra so me tukaj v Londonu obiskali moja dva brata in stric. Prišli so ravno na dan, ko se je v londonskem najbolj znanem Hyde parku odprla zimska pravljična dežela. Slednje me je seveda zelo zanimalo, saj česa tako velikega še nikoli poprej nisem videla na lastne oči. Pravzaprav se mi je zdelo zelo vznemirljivo spoznati načine, kako se na božične praznike pripravljajo tukaj. Komaj sem čakala, da se je zvečerilo in da smo se z mojimi fanti odpravili tja.
Vhod je bil poln prešerno razposajenih ljudi, ki so si vtirali svojo pot, skozi dokaj stroge varnostne kontrole. Pregledali so vsako torbo in nas šele potem spustili v središče dogajanja. Vse je sijalo v svetlikajočem se soju luči. Bleščale so se lučke, zvončki so peli, iz stojnic pa je bilo mogoče zavojnati različne dobrote. Ko smo tako hodili po prizorišču dogajanja, sem bila nekaj časa zelo navdušena in sem se počutila kot majhen otrok, ki mu je vse novo in nepoznano, iz mojih oči bi lahko razbral radovednost in pričakovanje. . .
Kasneje pa sem začela opazovati tudi svoje notranje razpoloženje. Drastično je padlo, kot bi obrnila kaseto na starem radiu v obratno smer. Najprej sem mislila, da je moja navdušenost splahnela zaradi počasnega odločevanja mojih bratov, ko sem jima ponujala palačinke, .. (Ja fanta, res je dolgo trajalo, da sta se izjasnila; ali bi ali nebi, ali kaj sploh bi.. 😛 Hihihihi..) No, pa seveda slednje ni bilo vzrok padca moji energiji. Ko sem tako še malo bolj globoko pobrskala po sebi, sem se zavedla, da je tam množica ljudi in množica različnih energij, ki so se pomešale skupaj ter ustvarile neprijetno energijsko bombo, na katero se preprosto nisem pripravila. To stanje sem poimenovala kar kolektivno mravljišče, saj me je vse skupaj res spominjalo na mravljišče. Toliko je bilo ljudi, kot je običajno mravelj, le da mravlje vedno vedo, kaj morajo početi, za večino ljudi tam, pa resnici na ljubo, nisem bila čisto prepričana.
Spomnila sem se vseh svojih preteklih obiskov množičnih dogodkov ter različnih sejmov in med njimi hitro opazila rdečo nit. Vedno sem bila v veliki množici nervozna in omejena. Ta občutek mi ni bil nikoli preveč domač, kljub temu da izhajam iz velike družine, velikega sorodstva in glede na dejstvo, da je bilo pri naši hiši vedno polno ljudi.
In zakaj je temu tako? Samo sebe dojemam kot umirjeno in uživam v trenutkih samote, četudi sem se jim dolga leta zelo upirala. Uživam v manjših družbah ljudi, kjer ima lahko vsak član priložnost do svojega izražanja, vse bolj kot splošno zabavljaštvo, me zanimajo knjige in pogovori o človeških globinah. Saj ne pravim, da se nočem zabavati, to sploh ne in prav možno je, da se bomo kdaj, kje srečali, a želim povedati, da sem prioriteto svojega časa sedaj namenila drugim stvarem. Stvarem, ki vame naselijo mir in milino. Vse to je prvi razlog mojega počutja v tej zimski pravljični deželi, a obstaja tudi drugi.
Ta se mi zdi kar malo smešen, glede na dejstvo, da sem vsakodnevno v stiku z mojimi Angeli, Marijo in z ostalimi nebeškimi vodniki. Zgodilo se mi je namreč, da sem jih preprosto pozabila prositi za pomoč in varovanje. Pravzaprav niti pomislila nisem, da bi tisti večer lahko kaj šlo narobe in se nisem zaščitila pred vdorom tujih energij. Seveda sem sedaj veliko bolj previdna pri tem, kdaj in kako pogosto prosim za pomoč. No, mislim, da sedaj sploh ni več trenutka, ko nebi prosila. Včasih samo z mislijo, včasih z besedo, včasih pa svojo prošnjo kar zapišem.
Svoje zaupanje krepim iz dneva v dan in slednje priporočam tudi vam, dragi moji bralci in bralke. Vera in zaupanje, sta nekaj tako svetega in resnično se dogajajo čudeži, ko smo sposobni to vero in zaupanje najti v globini sebe, torej čisto na začetku, čisto pri osnovah, takrat ko se znebimo vseh strahov dvomov in neuporabnih prepričanj. Kako to storiti, si lahko preberete v E-knjigi KAKO ISKATI OMEJUJOČA PREPRIČANJA, ki jo do 14.2.2018 dobite v posebnem VESELEM KNJIŽNJEM PAKETU, kjer boste našli tudi nasvete in namige, kako ohranjati svojo energijo.
In tudi tokrat mojim dragim nebeškim pomočnikom pošiljam prošnjo, da tole pismo pošljejo povsod okrog, kamor je to potrebno. Če ob branju teh vrstic začutite, da bi članek delili, potem to storite. Tudi če ne veste točno zakaj… Tisti na drugi strani vam bo zagotovo hvaležen, če ne takoj, pa verjetno nekoč, nekje…
Pa Srečno. 🙂
