V nedeljo pozno zvečer sem se vrnila z moje enoletne misije v Londonu. Moram priznati, da je bila to zelo naporna in težka izkušnja, ki pa je bila tudi lepa, predvsem pa vredna zlata. O njej bom še pisala v kakšnem članku, definitivno pa v novi knjigi. Ne vem še, kdaj bo ugledala luč sveta, a vem, da jo bo.
Pa pustimo zdaj London malo pri strani, saj je danes moj namen deliti nekaj občutkov in dogodivščin, ki so se mi zgodile v mojem domačem kraju. Sedaj po vrniti ga odkrivam in doživljam na novo. Čeprav sem imela moj Kranj in Slovenijo zelo rada že pred odhodom, pa sedaj z gotovostjo lahko rečem, da te prelepe konce spoštujem še veliko bolj. Ko nekaj časa živiš v tujini, je pogled na dom popolnoma drugačen, lepši in predvsem prežet s hvaležnostjo.
Ko sem v začetku tedna opravila vse birokratske dolžnosti, ki so me čakale, sem v četrtek zjutraj končno lahko sedla na obalo reke Kokre, ki se vije skozi mesto. Že ko sem hodila po mojem ljubem kanjonu, sem ga doživljala drugače, bolj doživeto in bolj pristno. Sedla sem na skalo in dih mi je zastajal vedno znova in znova. Nisem mogla čakati, da delim fotografije z mojimi prijatelji iz drugih držav. (Ja, bivanje v Londonu, mi je prineslo povezave povsod okoli in zanje sem res hvaležna.) S takim navdušenjem sem delila ta košček zemlje z njimi in komaj čakam, da bomo dobili priložnost, da se srečamo tukaj, v Sloveniji.
Ko sem zaprla oči, je navdih kar letel skozi moje misli. Nastala je čudovita meditacijska pravljica, katere ideja se je, v moji glavi, kalila že leto dni. Komaj čakam, da bo nekoč uzrla luč sveta in lepšala trenutke vašim otrokom.
Ko sem se vrnila z mojega malega izleta, pa me je čakalo novo presenečenje. V pogovoru z znancem sem dobila povabilo, da odkrijem področja, ki jih še nikoli nisem, pravzaprav sploh nisem vedela zanje in kot sem izvedela kasneje, za te kotičke ve le malo ljudi. Pot do njih pa je od mene zahtevala tudi nekaj adrenalina in premagovanja strahov.
Morda sem že kdaj omenila, ampak plezanje in podobne stvari niso ravno v moji domeni navdušenja in do sedaj sem se jim vedno izognila v velikem loku. No, tokrat pa pravzaprav nisem vedela, kam točno se podajam, zato časa za razmislek in zavrnitev sploh ni bilo. Nekako sem se morala spraviti do cilja in tako mi ni preostalo drugega kot, da se po vrvi spustim navzdol. Spust je bil res kratek, a pogled navzdol mi je vseeno nekoliko zatresel glas. Seveda sem pomislila, da bi se vsemu skupaj izognila, a sem zavestno ravnala drugače. »Lahko vidim in izkusim nekaj novega in želim si premagati moj strah.« To je bila misel, ki je prevladala. Dodatno motivacijo pa mi je dala tudi informacija, da je omenjeni spust prešla tudi moja 6-letna nečakinja. Pa sem šla navzdol in uspela… Nekaj novega in ja, spet sem šla čez svoje strahove. Vse skupaj ni bilo tako zahtevno, kot se mi je zdelo na prvi pogled in zdi se mi, da me sedaj čaka kakšna večja preizkušnja.
Odrivati moj kraj v novi luči, je zabavno, odkrivati sebe v novi luči, pa še bolj. Ponosna sem nase in na moje dogodivščine. In k slednjemu spodbujam tudi vas, drage moje bralke in bralci.
Četudi se na prvi pogled zdi, da ne boste zmogli in bi želeli zbežati, boste veliko bolj zadovoljni, če se s svojim izzivom soočite in ga predelate. In čisto nič ne skrbite, da nebi zmogli, saj vam je pri MičniCvetlični vedno na voljo roka podpore.
Pa Srečno. 🙂
