Bil je prvi dan novega šolskega leta in imela sem čast, da sem svojega brata peljala v novo šolo, srednjo. Joj, leta so se tako hitro obrnila, da je moj mali bratec že fazan. Ko sva se vozila proti novi šoli, je cesta peljala mimo osnovne šole, ki je za naju oba sedaj že preteklost. Zanj sveža, zame pa že daljna.
Seveda pa nisem mogla mimo spomina na moje osnovno-šolske dni. Lahko bi našla lepe trenutke, a bili so tudi tisti manj prijetni, ko sem bila pogosto tarča posmeha in nepriljubljenosti, samo zato ker sem bila debela.
Velikokrat sem za seboj zaslišala “bajsi, bajsi” ali pa še celo kaj hujšega in lahko rečem, da me je včasih to zelo bolelo. Takrat sem bila še otrok in takrat sem sprejela prepričanje, da ni prav, da si debel. Če imaš preveč kilogramov, to pomeni, da si skoraj brez prijateljev. Okolica mi je kazala, da me večina ni prav posebno marala, samo zato ker sem bila videti drugače kot ostali. Naučila sem se, da je videz kriterij za ljubezen in sprejemanje. Pogosto nisem sodila zraven, ker so bile moje telesne sposobnosti omejene.
To je v meni pustilo posledice in z nesprejemanjem svojega telesa in videza sem se borila dolga leta. Šele dve leti nazaj, ko sem spremenila način svojega življenja in začela razumevati ozadje mojega obstoja in mojih izkušenj, sem stopila korak naprej k sprejemanju sebe takšne kot sem. O tem lahko preberete tukaj.
Kljub temu, da danes razumem vzorce in vem, da sem si svoje izkušnje izbrala že pred rojstvom, pa želim povedati, da si noben otrok ne zasluži biti kritiziran s strani okolice, samo zato ker ne ustreza manekenskim meram. Ja, na videz sem bila res drugačna kot moje vrstnice, a to še ne pomeni, da je bilo z menoj kaj narobe in da so imeli drugi pravico name metati žaljivke. Ne smemo dovoliti, da se takšne stvari dogajajo, a žal se včasih zdi, da je šlo danes vse skupaj predaleč. Celo splet je odlično orodje, kjer se vrstniki spravljajo na svoje šibkejše kolege. Otroci se velikokrat še ne znajo in ne zmorejo postaviti zase, velikokrat pa tudi ne upajo spregovoriti in prositi za pomoč.
Moja zgodba ni osamljen primer in mnogo je, žal še celo hujših on nje, zato tukaj apeliram na vas, dragi starši, vzgojitelji, učitelji, profesorji, skratka dragi odrasli. Bodimo otrokom zgled in se spoštujmo med seboj. Spoštujmo sebe, svoje otroke in vse okoli nas. Lotimo se te misije z vso resnostjo in začnimo z malim korakom. Dajmo okolici tisto, kar želimo dobiti nazaj.
Prepričana sem, da vsi želite le spoštovanje.
Pozdravček! 🙂
