Ste se že kdaj znašli v situaciji, kjer so vam drugi ljudje na vsak način želeli dopovedati, da se motite, da so vaša predvidevanja napačna, da vse kar počnete ni prav in na koncu vam še želijo vsiliti njihov prav?
Haaaa, kako znana situacija, kaj ne?
Pa ste kdaj pri tem opazovali tudi svojo reakcijo?
Kako ste se počutili in kako ste se odzvali?
Včasih se odzovemo z napadom, včasih si besede na drugi strani preveč vzamemo k srcu, včasih pa svoja čustva celo potlačimo in se brezbrižno ali žalostno umaknemo. Skratka zbudi se cela paleta čustev, ki nas razjedajo od znotraj in od zunaj.
Posledice slednjega, pa so lahko zelo neprijetne, predvsem za nas same.
Uganili boste, da se je prav enako zgodilo tudi meni. Znašla sem se v obdobju, ko so se mi z vseh koncev pojavile situacije in ljudje, ki so preizkušali mojo vero vase. Prepričevali so me o tem, kako se motim o vsem, kako nič ne delam prav in kako se stvari počne pravilno.
Slišni se zoprno, kaj ne?
Na prvi pogled je zelo in tudi občutki takrat res niso prijetni, toda če smo dejavni in vemo, da se za vsem skriva širša slika, smo na zmagovalni poti. Ko so vse te lekcije in občutki doleteli mene, sem dobila čudovito priložnost, da poleg moči in trdnosti, da se postavim zase, sama sebi priznam tudi svojo ranljivost.
Nisem več zmogla teže negativnih besed in kljub temu, da sem se postavila zase, mi je kasneje ponagajal ego in me, kot rečeno prizemljil v občutku ranljivosti. Tudi jaz sem samo človek in tudi jaz sem tista, ki jo včasih še kaj zaboli. Znašla sem se v temnem vodnjaku, skozi katerega ni bilo drugega izhoda, kakor navzgor. Na robu pa so seveda stali vsi vpleteni, ki so me kar nekaj časa vztrajno tlačili nazaj v črno luknjo. Za hip sem se ustavila in spoznala, da je edina pot ven tako, da situacije presežem. Moja naloga je bila, da sama sebe spravim na tak nivo lastne moči, da ne bom čutila nobene čustvene bolečine več. Morala sem napeti vse moči in delovati. Bolečina v prsih je bila močna, zelo močna in treba jo je bilo pozdraviti. In zdravila sem jo najprej z jokom, nato s pisanjem in na koncu še z meditacijo. Res je, ni bilo malo dela, toda bilo je vredno.
Nauk, ki sem ga dobila še s strani dedka in babice, sem vzela zelo resno. Povedala sta mi, da sta tudi sama imela v svojem življenju precej polen pod nogami in opozorila sta me na eno preprosto dejstvo, da je moja naloga, da grem čez situacijo, da jo presežem in da se v mojem srcu oz. duši naseli mir.
In dragi moji, ravno to je bistvo vseh praks in vseh lekcij, ki se nam dogajajo. Ponavljajo se toliko časa, da jih ne presežemo. Učijo nas in učijo, dokler nas ne naučijo, izučijo, dokler nas ne izpilijo v čisti mir v naši duši. Zato se le hitro soočite s svojimi situacijami in ljudmi ter veliko meditirajte, z namenom, da ustvarite svoj notranji mir.
Seznam vodenih meditacij pri MičniCvetlični pa najdete tukaj.
Pozdravček! 🙂