Če je že povsod vse v znamenju srčkov, Valentinčkov in ljubezni, potem se že skoraj spodobi, da tudi pri MičniCvetlični sledim trendom.
Ne morem mimo tega praznika in zato sem danes spisala pismo o ljubezni, če sem bolj natančna o izkazovanju ljubezni. Ko se ozrem po svojih preteklih partnerskih razmerjih lahko potegnem eno smernico. Krojil jih je občutek zapuščenosti. Ves čas me je bilo strah, da me bo partner zapustil, da me nima rad in podobno. Prav slednje je tako razlog, da sem prazniku, kjer naj bi se ljubezen dodatno izkazovala, pripisovala (pre)velik pomen.
In kljub temu, da sem zaradi ugajanja sprejela teorijo, da ta praznik nima posebnega vpliva, sem si ga v sebi zelo močno želela doživljati vsako leto znova saj, kot že rečeno, sem vsaj za en dan imela občutek, da sem bila takratnemu partnerju bolj pomembna. Seveda ne smem preko dejstva, da sem druženje na tisti dan včasih tudi nekoliko izsilila.
Spominjam se tudi enega izmed praznovanj, ko sva se s takratnim partnerjem dogovorila, da si ne bova podarjala daril. Sama se tega nisem čisto držala in sem z največjim veseljem in vnemo pripravila drobno pozornost, za katero sem komaj čakala, da mu jo podarim. Srce mi je razbijalo od navdušenja, saj sem darilce pripravila malo drugače. Presenetil pa me je njegov odziv, saj sem bila deležna hladnega besednega tuša, kaj se grem, če sva se dogovorila, da ni daril. Huh, si morete misliti, kako sem bila šokirana in razočarana. Takrat je bolelo. Ne spomnim se svojih besed, ki sem jih povedala v bran, dobro pa se spomnim občutka, ki so ga te besede pustile v meni. Kaj je mojega takratnega partnerja tako zelo razjezilo pravzaprav ne vem, ker za darilo niti nisem zapravljala denarja, vem pa, da takega odziva zagotovo nisem pričakovala.
Seveda takrat še nisem znala tako hitro razumeti svojih čustev, zato sem se v žalosti obrnila stran od takratnega partnerja in komaj zadrževala solze, ki so kar butale na plano. Takrat tudi še nisem sebi dala dovoljenja, da lahko jokam, kadar sem prizadeta.
Ko sem se čez nekaj časa ozrla na dogodek mi dejstvo, da je bila tako burna reakcija odveč in tudi neupravičena, ni zadostovalo in vedela sem, da se v njem skriva tudi lekcija zame.
Pa je bila, saj je vedno. 🙂
Učila me je o pričakovanjih. O tem, da se jim je najbolje odpovedati, saj nam to precej olajša razumevanje sveta in tudi bivanje v njem ter med ostalimi ljudmi.
Pričakovala sem torej, da bo tudi takratni partner tako navdušen nad darilom, kot sem bila jaz. Ker sem sama darilo pripravljala z ljubeznijo, sem enostavno pričakovala, da bo tudi sprejeto z ljubeznijo. A kadar so v nekaj vključena velika pričakovanja, skoraj vedno sledi razočaranje. Če si scenarij pripravimo vnaprej, obstaja velika možnost, da bo nekoliko drugačen, zato je potrebno vključiti dopuščanje, da se stvari odvijejo drugače.
Zanimalo pa me je seveda tudi, kaj se je dogajalo na drugi strani in dobila sem presenetljiv odgovor. Takratnega partnerja sem zaradi dogovora presenetila, on darila ni pričakoval, zato sem v njem vzbudila slabo vest, ker on zame ni pripravil ničesar. Ker pa je bil tudi njegov ego takrat še zelo neukročen, je reagiral tako, da me je raje prizadel s svojimi besedami in mene naredil za zmotno, kot pa da bi priznal njegovo lastno slabo vest.
Jaz sem se preko tega dogodka naučila marsikaj in držim pesti, da se boste tudi vi nekaj. Zagotovo pa lahko povem, da ko se boste naslednjič odločili, da boste, v pozitivno seveda, kršili »partnerske dogovore« se pripravite na različne odzive in če se slučajno zgodi kakšen, ki vam ne bo všeč, potem bodite dovolj močni, da svoja čustva izrazite takoj in povejte, da vas je nekaj prizadelo ali zabolelo. Poslušajte pa tudi stališče druge osebe, saj za reakcijo vedno stoji neko čustvo, ki se mora izraziti. Kaj pa to je, boste pa seveda odkrivali sami.
Pa še nekaj, NE pozabite izražati ljubezni svojim dragim vsak dan sproti. Če boste to počeli redno in iskreno, potrebe po takih praznikih enostavno ne bodo več obstajale.
Pozdravček! 🙂
