Tokratni zapis v celoti posvečam svoji babici. Izjemna je in moj navdih že od malega. V njej sem vedno videla vzornico in neke vrste motivatorko. Spominjam se otroških dni, ko sem si kdaj zaželala, da bi ji bila podobna. Njeno življenje je polno zanimivih zgodb in vsi njeni vnuki in pravniki, smo ji vedno radi prisluhnili. Lahko rečem, da me je vedno navduševala njena samozavest odločnost in energija, s katero je, v mojih otroških letih, spravila bolečino iz moje glave ali trebuščka.
To energijo je bilo zaznati tudi danes, ko sem jo obiskala v bolnici, kjer okreva po možganski kapi. Ta obisk je bil po dogodku zame prvi in po tem, ko sem bila ves čas do obiska zelo mirna, proti sobi sem stopala celo z notranjim vznemirjenjem, sem bila ob vstopu nekoliko presenečena nad seboj, ker sem jokala, ko sem jo zagledala. To ni bil moj namen, a solze so pritekle same od sebe. Ko sem bila opozorjena s strani zdravnika, da tega ne smem početi, sem poskušala ostali čim bolj zavestna, a ni šlo čisto v celoti. Ko sem sobo zapustila, sem se močno zjokala. A ne iz panike in strahu, ki bi nastala v meni, temveč od žalosti, ki sem jo čutila skupaj z mamo. Mislim, da je tudi ona vedela, da ne jokam zato, ker bi me bilo strah ali ker bi zganjala paniko, temveč zato, ker sva obe vedeli, da je zanjo boleče biti priklenjena na posteljo.
Izrazila sem to žalost in si dovolila jokati, ker enostavno nimam več mehanizma, ki bi mi to preprečeval. Tudi mama je žalostna in precej normalno bi bilo, da se izjoče, a tudi njej ni dovoljeno. Saj me je močno stisnilo v trebuhu, ko je zdravnik rekel, da ji bodo po vsej verjetnosti dali antidepresiv, da ne bo tako čustvena. Čustvenost je torej bolezensko stanje?? Sem potem bolna tudi jaz??
No, mislim da temu ni tako. Ko sem se vozila domov, sem šele v celoti dojela, kaj se je pravzaprav dogajalo in zakaj solz enostavno nisem mogla ustaviti, kljub temu, da znotraj sebe še vedno občutim globok mir in zaupanje, da je vse tako kot mora biti. Ko sem še bolj podrobno analizirala svojo reakcijo, sem se najprej lotila občutka krivde, ker nisem “zdržala” in ne “zdržim” tudi v tem trenutku, ko tole pišem… Jokam, a ne zato ker bi bila bolna, depresivna, šibka, prestrašena ali kaj podobnega, temveč zato ker se čistim, ker si lajšam dušo in ker čutim, saj sem vendar človek.
Jok je zame zdravilo. Ko si solze dovolim spustiti na plano in ko se posušijo, se počutim bolje, olajšano in bolj sproščeno. In prepričana sem, da enako čuti tudi mama, četudi tega v tem trenutku ne more izraziti. Poleg tega pa je sestrična ugotovila še eno pomembno dejstvo. Naša Mama vedno joka, ko se jo kaj globoko dotakne, ko je srečna. To pomeni, da je kljub njeni težki situaciji, zagotovo zajokala tudi zaradi tega, ker jo vsak dan nekdo obišče.
Mama je čustvena in lahko rečem, da sem ji v tem zelo podobna. In še kako sem ponosna sem na to. Četudi to pomeni, da jokam, kot dež… Prosila sem vodnike, da preprečijo, da bi ji kdo to njeno čustvenost, s čimerkoli poskušal zatreti. Tega si ne zasluži in pravzaprav ji je v tem trenutku to edino ostalo. Prepričana sem, da ji bo ravno to tudi pomagalo ozdraveti.
Pa da se vrnem na moj občutek krivde, ki sem ga občutila v avtu. Prišel je, ker sem naučena, da ne smem jokati, da moram vsa čustva skrivati pred drugimi in da sem pokazala svojo »šibkost.« Stara Maja je imela filter in še kako leto nazaj, bi zagotovo bila »sposobna« svojo šibkost popolnoma skriti. Nihče nebi vedel, da mi je hudo, moj obraz bi ostal nepremičen in jaz bi zgledala trdna in močna kot skala. Pa bi bila čisto zares močna in trdna? Niti pod razno. Tiste čase sem bila prestrašena tako, da sem se bala celo lastne sence. Kar sem dojela v vsem tem času dela na sebi, je to, da je resnična moč v tem, da smo vsak trenutek sposobni pokazati svoja prava čustva in resnično smo močni šele takrat, ko razumemo, da so tudi žalost, jeza, strah in podobno del našega življenja. Ko smo pomirjeni s tem, da ni vedno vse rožnato in ko si dovolimo odjokati svoje, takrat smo v resnici močni.
Ker pa so splošna kolektivna prepričanja tako močna in ker nam v resnici, zaradi družbenih norm ni dovoljeno izraziti čustev, ki naj bi bila negativna, se potem pojavi občutek slabe vesti, ki vodi še v dejstvo, da s strani okolice vsekakor nismo razumljeni. Jok se zdi pretiran, nezaželen in podobno.
Vem, da okolica mojega joka ni razumela v tej smeri, kot sem ga jaz, a prepričana sem, da ga je razumela moja Mama in to je tisto, kar mi je v tem trenutku pomembno. In zakaj to vem, samo zato, ker so mi njene roke v preteklosti tako velikokrat pozdravile moj trebušček. Njena pretočnost je velika in tokrat so z njo vse nebesne sile. To vem jaz, to ve ona in to vejo tudi drugi. Slednje zavedanje pa je že skoraj v celoti opralo tudi občutek krivde, da sem ravnala narobe, ker sem na obisku jokala. Delo bom dokončala še z meditacijo.
Moja Marinka, hitro okrevaj, da bova lahko skupaj jokali in se potem še skupaj smejali. 🙂
Dragi moji, razbijmo te kolektivizme, ki v resnici ustvarjajo bolezni in uvedimo jok v svoje življenje, kot nekaj sprejemljivega. Saj vemo, da ravno potlačena čustva delajo bolezni. V naši družbi velja prepričanje, da če bomo jokali v težkih trenutkih, bo potem še slabše, da se bo situacija še bolj zaostrila in človek zaradi katerega jočemo, počutil še slabše in podobno, a v resnici temu ni tako. V resnici se z jokom zdravimo. Ko jokamo se iz našega telesa odvaja energija, ki je zastala zaradi stresa, ki je nastal. Žalost in podobni občutki so znak, da nekaj ni v redu in da moramo ukrepati. Ukrepamo pa tako, da to žalost izrazimo in posledično odvedemo iz svojega telesa. Najlažje je to seveda izraziti skozi jok, ki vedno, resnično vedno prinese olajšanje. Če pa se ob tem pojavi še občutek krivde, je naša naloga, da raziščemo od kje prihaja, ga razumemo in tako odpravimo, saj v resnicni ne koristi prav nikomur. Torej z jokom pravzaprav pomagamo sebi in tudi drugemu, je pa ob tem potrebno še zavedanje, da svoje čustvo razrešimo. V kolikor svojega joka ne razumemo in ne razdelamo, pa imamo veliko težavo. Nujno je torej, da svoja čustva predelamo in razdelamo v najkrajšem možnem času in ne dovolimo okoliščinam, da nas in druge razsuvajo do onemoglosti. Bodimo torej močni tako, da pokažemo in povemo, kaj v resnici čutimo. Potrudimo se še, da ta čustva čimhitreje razumemo in razdelamo ter se potem spet smejimo naprej. Mislim, da je slednja pot najboljši antidepresiv.
Pozdravček! 🙂
