Vroči gumb, ali sprožilec – na kaj pomislite ob teh besedah?
Verjetno najprej na sprožilec, ki ga moramo pustiti pri miru, da se izognemo eksploziji. In lahko bi rekli, da je vsaj sprožilce drugih ljudi smotrno pustiti pri miru.
Pritiski na naše vroče točke se običajno zgodijo s strani drugih ljudi. Ločimo sprožilce, ki nas opozarjajo, da nečesa še nismo predelali. Naša reakcija ob tem posledično potrebuje natančen vpogled in delo, da čustveno stanje, ki se skriva pod njo, razrešimo. Poznamo pa tudi sprožilce, ki služijo postavljanju meja. Tukaj gre predvsem za postavljanje meja drugim, torej do kam seže moja potrpežljivost in do kam sprejemam tvoje pritiskanje.
Pri pregledovanju mojih vročih gumbov, sem seveda naletela na oboje in lahko povem, da sem v preteklosti večinoma reagirala narobe. Ko se je sprožil tisti prvi z nepredelanimi čustvi in vzorci, sem običajno reagirala čustveno labilno in šele dolga leta intenzivnega dela na sebi so mi omogočila, da se sedaj znam odzivati v skladu s svojim pravim čutenjem.
Kadar pa je šlo za tisti gumb, pri katerem je ljudem potrebno postaviti meje, sem običajno zmrznila. Večino svojih občutkov sem potlačila, četudi, sem jih želela izraziti naglas. Tudi slednje sem z delom na sebi spremenila in jasno začela izražati svoje meje.
Za primer bom navedla zanimivo prigodo, ki mi je potrdila, da sem stopila korak naprej. Nekaj časa nazaj sem prejela komentar na nakup, ki se osebi na drugi strani ni zdel smiseln. Ko sem prejela vprašanje, ali imam morda preveč denarja, da kupujem takšne stvari, je v meni zavrelo. Prva misel, ki je švignila čez mojo glavo, je bila seveda ta, da kaj pa tega človeka sploh briga, kako jaz porabljam svoj denar. Tisti stavek me je razjezil, a sem se zalotila, da sem za trenutek hotela ubrati prijazno pot in se s prijazno razlago morda celo opravičevati, kar sem seveda počela včasih. No, pa sem se zelo hitro zavedla, da to ni več moj način delovanja in reagirala v skladu s prvo mislijo, ki se mi je pojavila – torej v skladu z resničnim občutkom; “Kaj pa dejansko tebe briga, kako jaz porabljam svoj denar.” In seveda sem se tako tudi odzvala. V še vedno relativno prijaznem, a zelo odločnem tonu, sem zelo jasno izrazila svojo mejo in dala vedeti, da se mojih meja ne prestopa s takšnimi vprašanji. Obema je bilo tudi jasno, da se podobnih vprašanj ne ponavlja več.
Toda v resnici sploh ni šlo za tega človeka, bila je samo lekcija – neke vrste test zame. Preizkusiti sem se morala v tem, kako dobro sem se naučila postavljati svoje meje. Mislim, da sem opravila z odliko. Vroči gumb v meni se je sprožil in moja naloga ob tem je bila, da se izrazim v skladu s seboj in trenutnim občutenjem. Kar sem tudi storila; spoštljivo, a še vedno jasno in odločno. In ravno to je bistvo vsakega učenja in korakanja naprej.
Ko pridejo ljudje, ki nam sprožajo vroče gumbe, nam samo pomagajo rasti v naših lekcijah. Ni bistvena situacija, ki se je zgodila, temveč naša reakcija nanjo. V kolikor smo se odzvali v skladu s svojo dušo in z občutki, ki zdravijo, potem smo nalogo opravili, ter smo posledično pripravljeni stopiti stopničko višje. V kolikor pa svoje občutke potlačimo, ali se nanje odzovemo tako, da sebe in svojo dušo zatremo, potem nas čaka ponovni izpit. Morda celo nekoliko bolj zahteven.
Lotite se dela na sebi in raziskujte svoje vroče gumbe in predvsem raziskujte svoje reakcije nanje. Slednje vas lahko pripelje daleč, tudi do točke, ko bodo vroči gumbi postajali vse hladnejši. Pomagate si lahko tudi s paketkom knjige in priročnika, ki ga najdete tukaj.
Pozdravček! 🙂
