Prejšnji dan sem se spet znašla v neki situaciji, ko sem morala poslušati, kako zanič sistem imamo v Sloveniji, pa kako slaba je naša država, pa šolski in zdravstveni sistem, kako je vse nič vredno… Skratka, za vse so drugi krivi, tisti gospodič, ki se je pa takole razgovoril, je pa ubogi on, ki trpi v tem krutem svetu in še bolj kruti državi…
No saj ste že lahko prepoznali vibracijo mojega zapisa in mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da me ob ljudeh, ki imajo sami sebe za največjo žrtev, za vse njihove težave pa so krivi drugi, še posebej država, kar prime, da bi jim primazala klofuto, jih posedla na prvo letalo in poslala v svet.
Pa niti nebi bilo treba hoditi v svet, le malo bi bilo potrebno razširiti svoje zavedanje v tej smeri, da živimo v eni izmed najlepših in tudi v eni izmed prijaznejših držav, da varnosti sploh ne omenjam.
Jaz sem svoje mesto Kranj in njegovo okolico, od koder tudi prihajam, vedno spoštovala, začasno življenje zunaj meja naše državice, mi je pa to pripadnost še nekoliko poglobilo. To ne pomeni, da želim živeti samo še tukaj, vsekakor bom pa do konca svojih dni ohranila spoštovanje, do tega koščka sveta. Spoznala sem tudi trdoto tujine, tako ali drugače, zato sem se odločila, da tokrat preprosto napišem hvalnico našemu mestecu in kar celi naši deželici….
Želim, da začutite dobre besede namenjene Kranju, Gorenjski in pravzaprav kar celi naši ljubi Sloveniji. Pa še jezik moram omeniti, ko smo že ravno po prazniku ki obeležuje nastanek slovenskega knjižnega jezika. Kako krasna je tale naša slovenščina in tako bogata. Tujci, ki se je učijo, pravijo, da ni tako zelo enostavna. Sklanjatve, pa č-ji, ž-ji in š-ji jim delajo težave, in da ne pozabim dvojine. To pa je naša posebnost in prikupna je, čeprav priznam, da tudi sama velikokrat pozabim nanjo. (Mislim, da mi ne zameri preveč. :))
Nedelja je, sedim na kavču in gledam skozi okno, dežuje. Pomirjujoč zvok me odpelje v sanjarjenje. Moj pogled zastane na gori Storžič, ki se bohoti med dvema stavbama v ospredju. Točno na sredini je in to je pogled iz mojega doma. Waaaw, kako neprecenljivo.
Razmišljam… v kako lepem kraju živim. Joj, ta Gorenjska in mesto Kranj z okolico – vedno sem ga oboževala. Všeč mi je njegova raznolikost, ki se odlično prepleta z bližino urbanega življenja in pristne narave hkrati. Vse je tako blizu in tako zelo dostopno. Približno 20 minut vožnje in že smo na najbližjem smučišču. Ura in pol nas loči do morja in v približno treh urah smo v Prekmurju. Ste vedeli, da vožnja na relaciji Kranj – Brežice traja eno uro in 43 minut, ravno toliko kot let iz Brnika v London. In dejstvo je tudi, da je naše nacionalno letališče od Kranja oddaljeno le dobrih 10 minut. Če to ni luksuz. 🙂 V tujini moraš dobro razmisliti in najti prave povezave, da lahko v doglednem času prideš iz letališča do želene destinacije.
Če strnem, bi lahko rekla, da je naša država butična državica, veste pa, da artikli, ki jih najdemo v butikih, vedno nosijo svojo veliko vrednost. Torej majhnost ni slabost in ovira, temveč le priložnost, da se razvijemo v kvaliteti in mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da imamo te kvalitete na vseh področjih življenja zelo veliko.
Za vse tiste, ki naravnost ljubite svoje mesto in tole prelepo državico, to počnite še naprej. Tisti drugi, ki pa iščete krivca za vaše težave in izzive v politiki, sistemu, zdravstvu, šolstvu, itd, se pa za nekaj časa odpravite v tujino. Tam si boste dali vetra in zna se zgoditi, da boste spoznali, da vam je tukaj pravzaprav ZELO lepo.
Pozdravček! 🙂
