Ko sem se spravila k meditaciji me je prevzel čisto poseben občutek. Nikoli še nisem občutila česa podobnega, četudi se mi članek o hvaležnosti v pisanje ponuja že kakih 14 dni. Pa kar nisem sedla k računalniku, da bi ga spisala, tudi ga nisem spisala v enem kosu, temveč del po del. No pa mi je sedaj kristalno jasno zakaj je članek moral nastati nekoliko z zamikom in v delih. V resnici v začetku pisanja še nisem v celoti doživela tistega pravega občutka hvaležnosti, ki ga danes želim deliti z vami.
Če iščem prave besede, da bi svoje čustvo opisala, bi lahko rekla, da sem se skozi občutek ponižnosti zavedla svoje veličine. Skozi miselni tok so mi švignili nekateri posebni dogodki iz bližnje ali daljne preteklosti in mi pokazali trenutke, ko sem s svojim vplivom drugim ljudem pripomogla, da so tudi sami spoznali lastno vrednost. Dala sem jim navdih in navdušenje. In slednje sem dala tudi sebi, četudi se tega zelo, zelo dolgo nisem zavedala. Pravzaprav lahko rečem, da se niti nisem upala zavedati.
In prepričana sem tudi, da vas je med bralci še mnogo takih, ki se soočate s podobnimi občutki. Takih, ki se z največjo predanostjo trudite svet narediti boljši, pa se premalo zavedate svojega prispevka in svoje vrednosti.
Dragi moji, ne počnite več tega. Začnite ceniti sebe, svoj prispevek svetu, začnite biti vi, vi, v pravem pomenu besede. Privoščite si užitek, veselje, smeh. Navdihnite sebe in navdihnite druge. Ko boste zaživeli v svoji notranjosti, potem se boste lahko s hvaležnostjo ozrli na sebe in na svoj prispevek k svetu. Pa ne s tisto prevzetnostjo, temveč s tisto pravo hvaležnostjo, ki se pokaže skozi ponižnost do sveta in do vesolja.
Hvaležnost je tako poseben občutek, ki ustvarja. Ko se zaveš, da se tvoj dan začne s hvaležnostjo, je neprecenljiv. To je pravzaprav darilo, da je prva misel ob prebujanju nekaj za kar si lahko resnično hvaležen. Je pa tudi res, da če nisi vzgajan v takem prepričanju in če hvaležno delovanje ni tvoja stalnica, potem je potrebnega nekaj dela, da hvaležnost v svojem bivanju vzpostavimo.
Na začetku vse skupaj poteka zelo zavestno. Opominjati se moramo na različne načine, da je čas za trening hvaležnosti. Jaz sem si pomagala kar s telefonskimi opomniki in s samolepilnimi lističi, ki so me na vsakem koraku opominjali, da je čas, da sem za nekaj hvaležna. Ko mi je zvonil telefon ali sem uzrla listek sem zelo zavestno pomislila na nekaj, za kar sem bila v tistem trenutku lahko hvaležna. Vsakodnevno malenkostno delo, pa me je danes pripeljalo do točke, ko je moja hvaležnost avtomatična. Pri vsem tem pa vam želim povedati, da ni potrebno biti rojen pod srečno zvezdo, da bi kaj takega uspelo, temveč je potrebno le vaditi in vaditi.
Zato dragi moji, vadite hvaležnost vsak dan, za vsako situacijo, ki vam pride nasproti in zagotavljam vam, da si boste nekega dne zelo, zelo hvaležni za vsak takšen vložek. Pomagate si lahko s knjižnim paketom za učinkovito samopomoč, ki ga najdete tukaj.
Pa srečno.
Pozdravček! 🙂
