Nekaj dni nazaj se mi je zgodila precej neumna nesreča v kuhinji, ki me je prisilila, da sem odnehala z delom, ker tega nisem storila, še preden sem se ga sploh lotila. Pridejo dnevi, ko nam telo samo pove, da je dovolj, ko jasno in glasno zakliče, da potrebuje počitek in da je bilo za tisti trenutek dovolj.
Meni osebno so ti trenutki sedaj še bolj jasni in očitni, a priznam večkrat se mi še zgodi, da jih nekoliko prezrem, ker precej hitro padem v kompenzacijo časa, da mi dela ne bo potrebno opraviti naslednji dan, če se še malo potrudim in ga opravim takoj.
Seveda takšen način razmišljanja včasih pride prav in včasih res moramo nekoliko čez sebe, a če telo opozarja na precej jasen način, ga enostavno moramo poslušati in mu nameniti počitek, ko je to potrebno.
No, naj nadaljujem tam kjer sem ostala. Torej, telo je potrebovalo počitek, jaz pa sem morala še pripraviti namaz, pospraviti posodo, pa še nekaj drugih manjših opravkov, ki sodijo v kuhinjo, a vseeno niso bili nujni, da jih opravim ravno v tistem trenutku. Pri svojem delu nisem bila več zbrana temveč zelo utrujena, zato je kar moj palični mešalnik poskrbel, da sem se zbrala hitreje kot sem mislila, saj sem si zelo boleče poškodovala prst. Takrat pa sem končno morala odložiti vse ter ustaviti krvavenje in bolečino. In seveda sem sedaj, s še večjo bolečino, le lahko odnehala in se spravila počivat.
Boleča lekcija vam rečem, a ja, vse nekaj stane. Poškodovala sem si kazalec roke, ki me je prisili, da sem delo za tisti dan dala na stran, sicer pa na miselnem nivoju to pomeni ego in strah, poškodbe prstov na splošno pa kažejo smer v življenju.
Odgovor na vprašanje, česa me je tako zelo strah sem zelo hitro našla odgovor, ki pa je bil pravzaprav enak, kot že ničkolikokrat prej in je zame očitno ena izmed večjih oz. pomembnejših lekcij te inkarnacije. Je pa res, da se moč lekcije lušči, plast za plastjo. Ker te dotične lekcije še nisem v celoti osvojila in še ne delujem, tako kot bi bilo zame najbolj koristno, se mi je pripetila nesreča, ki me je dobesedno prisilila, da sem ravnala tako, kot bi morala že prej. In zato je v splošnem veliko bolje, če svoje telo in intuicijo poslušamo že od samega začetka, ter ne dovolimo strahu, da nas prevzame in egu omogoči drugačno delovanje od potrebnega.
In enako je z vsemi našimi življenjskimi lekcijami. Na ta planet smo prišli po različna izkušanja in skozi celotno bivanje se nam dogajajo in se bodo dogajale zanimive stvari, od nas pa je odvisno na kakšen način se bomo odzvali. Res je tudi, da včasih se odzovemo bolje, včasih ne ravno tako, toda vedno imamo možnost da lekcijo osvojimo ali ne.
Da pa bomo lekcije razreševali hitreje in se izognili neprijetnostim v čim večji meri pa še kratek povzetek, kaj torej pridobimo, če poslušamo svoje telo in delujemo v skladu z njim:
- Izognemo se nepotrebnim in bolečim nesrečam, ki nas prisilijo v mirovanje.
- V podzavesti se ustvarjajo novi programi, ki nadomeščajo stare in tako imamo vsakič, ko poslušamo svoje telo in intuicijo eno možnost več, da naredimo zamenjavo programa in tako nam enkrat uspe priti do dokončne menjave in posledično boljših reakcij.
- Zaupanje vase se krepi in tako z odločitvami in delovanjem, ki je v prid našemu telesu pravzaprav pridobimo na času, saj smo v trenutkih delovanja bolj učinkoviti.
- Počitek je za telo nujen, dejstvo pa je, da si ga moramo priskrbeti sami.
- Pridobijo tudi ljudje okoli nas, ker smo spočiti za okolico in za družbo veliko bolj prijetni.
Izgovor, nimam časa, na dolgi rok torej precej slabo vpliva na vse vidike našega bivanja, zato si le vzemite nekaj časa zase, za počitek in za tehnike, ki vam bodo pomagale krepiti intuicijo in hitrejše prepoznavanje telesnih in čustvenih potreb. Nekaj namigov za pomoč pa najdete tudi tukaj.
Pa srečno!
