Delo na sebi je nekaj, kar od nas zahteva nekaj predanosti in precej motivacije. Slednjo pa velikokrat dobimo tudi takrat, ko že opazimo kakšne dobre rezultate in spremembe. In potem se pojavi fenomen, ko kar odnehamo, praktično sredi uspeha.
Zakaj?
Moram ti priznati, da se je tudi meni to zgodilo.
Že kot študentka sem se lotila avtogenega treninga in pisanja, kot terapije. Dobro mi je šlo in tudi veliko sem dosegla. Avtogeni trening sem izvajala tri do štirikrat dnevno. Veliko sem kasneje dosegla tudi na službenem področju, saj sem bila s pomočjo avtogenega treninga veliko bolj usmerjena v dobre delovne rezultate.
Potem pa se mi je nekega dne zgodilo, da sem svojo prakso za nekaj časa opustila. Slednje je sovpadalo s preteklo partnersko vezo, ki je v meni začela prebujati stare podzavestne vzorce podrejenosti. Avtogeni trening sem opustila zato, ker sem se bala sijati. In ker sem na podzavestnem nivoju v sebi nosila vzorce, da moram ugajati partnerju, sebe pa moram postaviti na zadnje mesto. In tako sem tudi storila. Svoje dosežke sem podzavestno in postopno uničevala tako, da sem popolnoma nehala skrbeti sama zase in svoje dobro počutje. Vse skupaj je potem vodilo v popoln kolaps mojega življenja, zaradi katerega sem se odločila, da stvari obrnem v drugo smer. In tako sem ponovno obudila prakse dela na sebi, ter se tako postavila nazaj.
Če torej povzamem, je ravno strah pred tem, da smo vidni in da se imamo dobro, tisti, ki nas večinoma ustavi, da bi nadaljevali z delom na sebi. Na neki točki v preteklosti smo popolnoma ponotranjili, da biti dobro ni varno. Morda so nas celo zatirali ali nam kako drugače preprečevali užitek. Z delom na sebi pa slej ko prej pridemo do določene stopnje užitka na čisto vseh področjih v našem življenju in ko je ta stopnja popolnoma tuja našemu organizmu na podzavestnem nivoju, naš um stori vse, da bi nas zaščitil pred preteklo bolečino.
Žal pa naš um ne ve, da je tisto le pretekla bolečina in tako nas v resnici »obvaruje« pred nečim, kar je za nas v resnici dobro. In to je glavni razlog, zakaj je nujno, da svoje omejujoče podzavestne vzorce čimprej začnemo odkrivati in jih tudi razreševati. Ob tem pa seveda ohraniti zavedanje, da tudi ko nas prime, da bi odnehali, nadaljujemo. Ali pa vsaj ponovno začnemo, sedaj ko vemo v katerem grmu tiči zajec.
Najboljši začetek je pisanje kot terapija, ki pomaga ozavestiti podzavestne vzorce, ki pa jih je potem najlažje predihati in predelati s pomočjo avtogenega treninga. Vse informacije o tečaju avtogenega treninga so na voljo povezavi tukaj.
Pozdravček!
Maja – MičnaCvetlična
