Zadnje dni je pri meni na sporedu intenzivno učenje zaupanja in samozaupanja. Dogajajo se mi velike spremembe, ki pa so pri meni v prvi vrsti izzvale strah. Vedela sem, da so odločitve prave, a jim sprva še nisem v celoti zaupala. Ne toku življenja in ne sebi. Poglobila sem se v meditacijo in pisanje ter pred kratkim dojela rdečo nit vseh mojih tokratnih preizkušenj in lekcij.
Dojela sem, da me pravzaprav nima česa biti strah, saj je vse samo izkušnja, ki jo želi doživeti moja duša. Če povem še nekoliko drugače; izkušnje samo so, mi pa jim pripisujemo pomen, ker so nas tako naučili. Zato bom še enkrat poudarila, da je spet vse odvisno samo od nas, kakšen pomen bomo določeni situaciji namenili in koliko časa bomo v tem stanju ostali. Če nam neka situacija ni všeč ali nas je nečesa strah, imamo vedno možnost izbire in spremembe. Gre pravzaprav za spoznanje, da mi ustvarjamo svoje okoliščine, obstajajo pa orodja, tehnike in nebeški vodniki, ki nam pri tem pomagajo.
Zaupanje bi torej lahko opisala kot stanje, ko v sebi občutimo popolno pomirjenost z dejstvom, da stvari samo so in da jih v danem trenutku potrebujemo za naš razvoj in da vse teče tako kot je treba. Vse se zgodi ob pravem času in na pravem mestu. Velik del zaupanja je tudi zavedanje, da so stvari ki si jih želimo že del nas in da se jim je treba le odpreti in jih sprejeti. To pa naredimo tako, da s pomočjo meditacije, pisanja, ali kakšne druge metode ozavestimo in razrešimo blokade, ki nam to preprečujejo.
Če povem na konkretnem primeru iz moje preteklosti. Moja duša si je v danem trenutku želela preizkusiti stanje brezposelnosti, kar je mojo rutino precej zamajalo. Ker mi to stanje ni bilo všeč in se nisem čutila povezana z njim, sem ukrepala. Najprej sem se lotila meditacije in pisanja, da sem razumela zakaj, nato pa sem delovala v smeri samozaposlitve. Če povzamem, sem ves čas delovala v smeri sprememb in ker se nisem predala malodušju in strahovom, mi je na koncu stanje brezposelnosti uspelo dokaj hitro uspešno zaključiti. Je pa ob tem pomembno omeniti tudi to, da sem korak naprej lahko stopila šele, ko sem zares predelala vse omejujoče dejavnike, ki so bili s tem povezani.
Samozaupanje pa je zaupanje v naše odločitve. Zaupanje, da v danem trenutku ravnamo prav in najbolje kot znamo. Tudi če se morda izkaže, da nas neka odločitev ni peljala v želeno smer, moramo biti to sposobni videti kot lekcijo iz katere smo se nekaj naučili. Predlagam, da svoje odločitve sprejmemo in smo zanje hvaležni, saj zaradi njih rastemo in se razvijamo. Pri tem pa naj omenim še glas duše in ega, ki vplivata na naše odločitve. Glas duše je običajno tisto prvo sporočilo, ki ga prejmemo skozi občutke, zunanja sporočila in podobno. Ko pa o zadevi, ki je predmet naše odločitve začnemo premlevati, je običajno vmes že posegel naš ego, ki nas za vsako ceno želi obvarovati pred spremembami, saj ne loči med tem, da so določene spremembe za nas tudi dobre. Najboljši tehniki za doseganje skladnosti med egom in dušo, sta v mojem primeru seveda spet meditacija in pisanje. Vi pa boste morda našli kakšno drugo.
Za zaključek vam torej polagam na srce: najdite način, ki vam bo omogočil poslušati sebe. Posledično bosta zaupanje in samozaupanje prišla samodejno. Res je treba v to vložiti nekaj dela, a je vredno.
Radaaa vaas imaaam in lep pozdrav do naslednjič. ?
